Arhivi Kategorije: KRITIČNA ANALIZA STANJA SLOVENSKE DRUŽBE

VABILO: javna razprava z naslovom “LEVICA V 21. STOLETJU IN NJENI IZZIVI”, 6.4. 2016, Ljubljana

VABLJENI!

https://www.facebook.com/events/842964525826680/

 

4. skupina Združene levice (4. partner ZL) in DSD – Demokratična stranka dela, ustanovni partnerici štiričlanske koalicije Združena levica, vas vabita v sredo, 6. aprila 2016, v Cankarjev dom (2. preddverje, dvorana M4), kjer bo od 18. do 20. ure potekala javna razprava z naslovom “LEVICA V 21. STOLETJU IN NJENI IZZIVI”.

Ali se ponavlja zgodba iz prejšnjega stoletja, ko je levica začela izgubljati stik s svojo bazo in doživljati demokratični deficit? Ali parlamentarna levica izgublja revolucionarni naboj in zaradi pragmatizma postaja nova “stranka normale” oz. socialdemokratska, celo zgolj levo liberalna stranka? Če da, zakaj je tako in kako to preprečiti, kako vezati politične predstavnike na demokratično voljo koalicije – baze? Kaj se lahko naučimo iz primera grške Syrize?

Z uvodničarji doc. dr. Gorazdom Kovačičem, mag. Francem Žnidaršičem, dr. med., Jadranko Vesel in Simonom Brežanom, dr. med. ter z udeleženkami in udeleženci dogodka bomo na moderirani okrogli mizi razpravljali torej o tem, kakšno je trenutno stanje na t. i. novi levici, tako v smislu gibanja na terenu kot njenega pohoda skozi institucije, ter kako naprej, tako doma kot v širšem kontekstu mednarodnega prostora:

1. Kakšna je vloga neodvisne nestrankarske avtonomne civilne družbe kot platforme možnega korektiva strankokracije in elitizma ter hkrati povezovanja, sodelovanja sorodnih sil, ker je atomiziranost neučinkovita?

2. Kakšne so notranje organizacijsko-strateške alternative oz. modeli? Je to centralistična monolitna stranka, ki ponavlja avtoritarne ali vsaj klasične meščanske vzorce in gradi na principu “od zgoraj-navzdol”, ali koalicijska notranje avtentično demokratična odprta inkluzivna ljudsko-frontna organizacija, ki gradi obratno, pretežno na horizontalnem gibanju “od spodaj-navzgor”, v kombinaciji z delegatsko roko v institucijah, da bi zares zagovarjala razredne interese delovnih ljudi?

3. Kako odgovoriti na splošno apatijo ljudi iz nezaupanja v stranke oz. v predstavniško demokracijo per se? Edini možen odgovor je lahko samo v izumljanju in udejanjanju novih modelov neposredne, deliberativne demokracije oz. participacije aktivnih državljanov.

4. Kako odgovoriti na nevarno prevlado marketinškega PR diskurza in družbe spektakla nad racionalno in tehtno javno razpravo?

5. Kakšne naj bodo konkretne kratkoročne in dolgoročne alternativne razvojne politike nove levice in koncepti socialnih inovacij, izumljanja novih oblik demokracije/ kolektivnega upravljanja/ sodelovanja, ki bodo zmogli mobilizirati in emancipirati kritično maso za resnejše sistemske spremembe?

6. Kako misliti in organizirati razredni boj za interese dela v odnosu do kapitala v spremenjenih okoliščinah trga dela (v pogojih prekarizacije, oslabitve sindikatov, prisotnosti transnacionalnega kapitala ipd.)?

7. Kaj je večja grožnja naprednim levičarskim idealom: desnica ali notranje dileme, nakazane zgoraj?

8. Kako prek odpravljanja teh dilem levice šele uspešno preprečiti vzpon desnice, da ne bi ta prevzela terena določenih politik levici z nevarnimi odgovori na krizo, oz. kako preprečiti vzpon avtoritarnih refleksov, celo fašizma, ter izsiljevanje transnacionalnega kapitala, z ustreznim odgovorom na izzive ekonomske, socialne, politične ter vrednostne krize?

9. Kako ob tem zaustaviti razkroj javnih, državnih aparatov in privatizacijo njihovih funkcij?

10. Bo levica v Sloveniji šla po podobnih stranpoteh kot leve stranke 20. stoletja ali po poti kapitulacije grške Syrize, če bi kdaj prevzela vlado, ali se bo vendarle kaj naučila iz preteklih napak in oblikovala novo pot, novi socializem za 21. stoletje?

Predstavitev nastopajočih uvodničarjev:

Mag. Franc Žnidaršič, dr. med, predsednik DSD, je bil med 2. svetovno vojno izgnan v nemško taborišče, zato iz lastnih izkušenj pozna nevarnosti desničarske – fašistične politike in razloge, zakaj je levica tako zelo pomembna pri obrambi demokracije. Na poklicni poti je kot zdravnik reševal življenja pacientov. Zadnjih 20 let pa se na politični poti kot poslanec v DZ (1996-2011) in od leta 2010 kot predsednik Demokratične stranke dela – DSD bori za demokracijo, enakopravnost, za boljše življenje vseh državljanov Slovenije.

Simon Brežan, dr. med., aktivist, bivši koordinator 4. skupine, soustanovni član 4. skupine, sicer raziskovalec sistemske/ kognitivne/ socialne nevroznanosti ter kompleksnih sistemov

Jadranka Vesel, dolgoletna aktivistka na področju razvoja zadružništva in ekonomske demokracije, ambasadorka socialne ekonomije, Raziskovalni institut za socialno ekonomijo- RISE, članica 4. skupine ZL

Doc. dr. Gorazd Kovačič, sociolog, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

“Drugačen svet je mogoč, ne samo mogoč, je nujen!”

podpis in kontakt organizatorjev :
4. skupina ZL: http://4skupina.si/
DSD: www.dsd.si

Bo grška Syriza tlakovala pot globalnim družbenim in ekonomskim inovacijam?

Bo grška Syriza tlakovala pot globalnim družbenim in ekonomskim inovacijam?

Jasno je, da nekega problema ni mogoče rešiti s sredstvi, ki so ga povzročila. Globalna skupnost je v neoliberalnem primežu zašla v slepo smer razvoja in nujno potrebna je družbena inovacija, ki bo v ustvarjanje vključila najširši možen segment družbe ter bo upoštevala tudi inherentne interese okolja in bo tako omogočala ekološkost in sonaravnost ter dostojanstvenost bivanja. Napredne rešitve se danes oblikujejo množično, razpršeno in sodelovalno, s preusmeritvijo iz ustvarjanja dobičkov v ustvarjanje družbenega kapitala, z demokratičnim vključevanjem, vzajemnim učenjem.

V ta kontekst spadajo tudi odprtokodna združenja, ki na svojem področju zagotovijo sodelovanje znotraj, na neformalen in nehierarhičen način.

Vendar, kako preiti od teorije, želje, do praktične udejanitve, in to ne zgolj na ravni neke lokalne skupnosti? Razlog za optimizem vznika na helenskem duhovnem obzorju.

Atenska nevladna organizacija EEL/LAK za promocijo odprtokodne programske opreme in “skupnega” (op. iz angl. “the commons”, po avtorju D. Bollierju zbirni pojem za: samoorganizirani družbeni sistem za upravljanje virov z minimalno ali brez pomoči države ali trga; vrednost, ki jo podedujemo ali ustvarimo kolektivno in ki se mora oplemenitena in nezmanjšana prenesti na naslednje rodove; ključna načela upravljanja s skupnim — enakovreden dostop in uporaba vseh ter vzdržno, sonaravno, trajnostno, odgovorno, transparentno ravnanje; ohranjanje skupnostnih vrednot in identitete ipd.) je nedavno med političnimi strankami v Grčiji izvedla anketo glede njihovega odnosa do tematik odprtosti, sodelovalosti, skupnega, kolektivnega ustvarjanja in upravljanja vrednosti (npr. odprtokodne rešitve, odprta vlada, skupnostno dobro).

Glede na njihovo poročilo sta le Syriza in Grška piratska stranka razvili celostno, v ustvarjanje neposredne družbene vrednosti orientirano, politično agendo, obe stranki sta se tudi zavezali k zakonskim reformam in inovacijam na področju razvoja koncepta “partnerske države”. Politike na področju izobraževanja, upravljanja z državo, raziskav & razvoja naj bi med drugim zajemale: dostop do podatkov javnega značaja; odpiranje vseh segmentov znanja, ki so ustvarjeni z davkoplačevalskim denarjem; ustvarjanje sodelovalnega okolja za zadruge in podjetja manjšega obsega, pri tem bodo prednost imele tiste gospodarske pobude, ki bodo osvojile še odprtokodne tehnologije in prakse; razvoj in okrepitev določenih participatornih vzvodov za udeležbo državljanov pri oblikovanju politik; sprejemanje odprtih standardov za javno upravo in javno šolstvo.

Syzira pa ima, poleg zgoraj omenjenega, za implementacijo predvidene še dodatne, eksplicitnejše, nize politik glede vzajemnih licenc za odprto strojno opremo (podobno, kot to zagovarja npr. P2P Fundacija) in vzpostavitve nekakšnih “mrež razpršenih mikro tovarn”.

Andreas Karitzis, kandidat Syrize za poslanca na prihajajočih grških volitvah in član strankinega miselnega tanka za digitalne politike, je v svojem članku za grški  Huffington Post poudaril zavezo svoje stranke do prosto-/odprto-kodnih rešitev, participativne demokracije, preglednosti ipd. Kar je pri tem najpomembnejše, je to, da Syriza očitno pripoznava in se zaveda tako vrednosti obstoja prosto-/odprto-kodnih tehnologij kot tudi samega kolektivnega procesa ustvarjanja teh istih tehnologij in, analogno, tudi kake druge družbene vrednosti. V tem se skriva velik potencial za novo, sodelovalno, iz človeka in njegovega okolja izhajajočo, družbeno in ekonomsko ureditev.

Državljani imajo pravico, sposobnost in odgovornost razpravljati o družbenih problemih in iskati skupne rešitve ter tako odpraviti linearni model odločanja o politikah na vrhu. “Peer-to-peer produkcija” (op. produkcija enakovrednih, produkcija človek-človeku), nov tip partnerske države, mrežno ustvarjanje družbene in ekonomske vrednosti ipd. se pojavljajo kot modeli za pogon v težkih časih.

Zato so oči celotne svetovne alternative usmerjene v Grčijo, v spremljanje, kako bo deklariranim načelom uspelo preiti v prakso.

 

uredništvo GPD

 

 

 

Viri:

Bauwens, M. (2012) The ‘welfare state’ is dead – long live the ‘partner state’?. Aljazeera, Opinions, 15 March, 2012.

Botero, A., Gryf Paterson, A., Saad-Sulonen, J. (ur.), Towards Peer Production in Public Services: Cases from Finland.

Delmas-Marty, Mireille (2008) Preureditev oblasti. Ljubljana: GV Založba, Zbirka Pravna obzorja.

Shuford, E.D. (2004) Innovations in Democracy, an Evaluation of the Rogue Valley Wisdom Council. Unpublished master’s thesis, University of Oregon, Eugene, Oregon.

http://blog.p2pfoundation.net/greek-political-parties-for-a-commons-oriented-society/2015/01/22

http://blog.p2pfoundation.net/will-syriza-pave-the-way-for-a-commons-oriented-society/2015/01/24

http://bollier.org/commons-short-and-sweet

https://ellak.gr/2015/01/giati-anichti-diakivernisi-ke-ta-kina-agatha-ine-ipothesi-olon-mas-thesis-ton-kommaton-gia-tin-anichtotita-ke-ta-kina-agatha/

 

Govor predstavnika GPD na dan akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom

Govor v imenu GPD, člana 4. skupine ZL, na dnevu vseevropske protestne akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom (11. 10. 2014) (govor v daljši verziji)

 

TEMA: Umestitev tajnih trgovinskih sporazumov v širši kontekst (nevarnosti za življenje, zdravje in demokracijo)

Neoliberalni kapitalizem je s tajnimi trgovinskimi sporazumi, kot so TTIP, TISA in CETA, kjer se mimo nas odloča o naši sedanjosti in prihodnosti, dosegel svoj novi vrhunec na brezsramni koračnici profita. Kapitalizem je zmožen najbolj perfidne oblike nadzora napredne misli in psihološke manipulacije ter izčrpavanja, bolj kot vsi sistemi v zgodovini. Če so morali v prvi polovici 19. stol evropski državni aparati vstajo dušiti s cenzuro tiska ter prepovedjo političnega delovanja in združevanj, kapitalizmu še tega ni treba: njegova varovalka je vgrajena že v sam sistem, v imperativ ekonomskega nasilja. Stanje kolektivne zavesti in planeta zahteva, da nemudoma pretrgamo s to nepravo, slepo smerjo razvoja! Posledice takega sistema so v tem, da je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na  t. i. »svobodnem trgu«. Kapitalizem načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Njegovi zavržni načini, vključno s tajnimi sporazumi, gredo v smislu njegove notranje logike zasledovanja dobička preko trupel in ekspanzije kapitala vse do dna. Psihopatija izkoriščevalske elite, kot dodatni dejavnik, ki se nacepi na sistemsko logiko kapitalizma kot glavni problem, pa je zelo sorodna diagnozi iz psihiatrije, kjer gre za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, krivde in tudi odgovornosti do vseh živih bitij na planetu ter do planeta samega.

Pogajanja o tajnih trgovinskih sporazumih zrcalijo še dodatne značilnosti vsestransko škodljivega kapitalizma, to so: namerno ustvarjanje strahu med ljudmi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, netransparentnost informacij, jemanje možnosti odločanja o svojem lastnem življenju, možnosti izbire, brezupnost, umetne delitve med ljudmi, mobing, odtujenost od dela in sočloveka, ko pa bi vendar morali sistemsko spodbujati k čimvečji notranji izpolnitvi/ zadovoljstvu vseh, ne le privilegiranih, in  k pripravljenosti soodločati o svoji usodi in usodi skupnosti. Kriv je tudi slabši in vse manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično in resnično kreativno razmišljanje ter za drugačne vrednote proti potrošništvu, s tem se manjša ozaveščenost, k vsemu temu prispeva tudi nedostopnost in vedno slabši zdravstveni sistem, vse večje onesnaževanje okolja, nekakovostna hrana, onesnažena voda, hormonski motilci itd. Tajni sporazumi korporacij in njihovih pajdašev, ki so preko lobističnih skupin — teh je le v EU nekaj 10 tisoč in že sicer krojijo zakonodajo po svoji meri v lažni parlamentarni demokraciji — ključni akterji v pogajanjih, so izraz zmage močnejšega, to je bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega in neobčutljivega, brezvestnega, zmage sebičnosti in zavisti, izraz makiavelizma, vse to nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, horizontalni demokratičnosti, vključenosti in humanosti.

Večina držav se je okoliščinam globalizacije prilagodila z obliko tržne države, kjer država neposrečeno oz. škodljivo sledi zahtevam in pritiskom globalizacijskih akterjev, tekmi do dna. Država je tako le podaljšana roka korporacij in čedalje manj služi državljanom, javnemu, skupnemu dobru.

Javnost ne bi smela nikakor zaupati zagotovilom pogajalcev čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP), da se prehrambeni standardi ne bodo nižali, treba se je zavedati, da bo v EU dovoljen uvoz hrane, ki ne bo dosegala lokalnih standardov. Kmetje bodo trpeli nevzdržno konkurenco. Sporazum TTIP je torej popolno orožje korporacij proti obstoječim in bodočim standardom varne hrane. Posebna past se skriva v zavajajočem izgovoru, da bodo standardi temeljili na trdni in zanesljivi znanosti. Vemo, v čigavem interesu deluje velik del konvencionalne znanosti v pogojih težnje za dobičkom, ko je ta vedno manj neodvisna in nepristranska! V resnici je taka znanost industriji prijazna znanost in direktni napad na načelo previdnosti. V EU naj bi bila cela  prehrambena veriga nadzorovana, previdnostno načelo pa omogoča intervencijo v katerikoli fazi te verige, v ZDA pa je, nasprotno, ves fokus zgolj na končnem produktu in ta se lahko regulira oz. prepove zgolj, če za prepoved obstaja konsenz o njegovi nevarnosti s strani trdne in zanesljive znanstvene skupnosti. Termin »zanesljiva znanost« je postal priročno oglaševalsko sredstvo industriji naklonjenih skupin, saj vsak kritičen znanstveni dokaz, ki ustvarja razpoke v trdni in zanesljivi znanosti, označijo za »instant znanost« in ga zavržejo. Po drugi strani pa zato iz skepse in nezaupanja v klasično znanost  nastaja tudi obratna skrajnost: šarlatanske teorije zarot in premalo verodostojne kvaziznanstvene struje, ki žal le odvrnejo pozornost z bistvenih dokazljivih problemov kapitalizma in po krivici zavračajo prav vse, kar prihaja s strani uradne stroke.

Če se vrnem nazaj k ogrožanju varnosti hrane in ponazorim s primerom iz prakse: po evropski zakonodaji morajo biti živila z vsebnostjo GSO (op. genetsko spremenjeni organizmi) označena, v ZDA pa ne. Če v EU sprejmemo zakonodajo ZDA, to pomeni, da se ne bomo več sami odločali o tem, ali bomo jedli hrano z GSO ali ne, o tem bodo namesto nas odločali proizvajalci oz. korporacije. To pa je kršenje osnovne človekove pravice do zdrave hrane. V EU mora podjetje vnaprej dokazati, da kemikalija na trgu ni škodljiva za zdravje. V ZDA pa morajo uporabniki dokazati škodljivost kemikalije. Tako zakonodajo naj bi transatlantski sporazumi prenesli v Evropo. Po eni strani pogajalske skupine zahtevajo več zanesljive znanosti, po drugi pa skrivajo rezultate študij te iste znanosti ali pa jo same financirajo in razglašajo za objektivno. Poleg tega so najbolj močne lobistične skupine prav s področja kmetijstva, nekatere najmočnejše je k sodelovanju povabil prav Generalni direktorat za trgovino Evropske komisije! Podjetja iz agroživilske panoge tudi močno podpirajo intenzivno vključevanje v pogajanja javnih agencij za varno hrano, ameriško FDA in evropsko EFSA, vendar sta ti dve agenciji pri postavljanju svojih standardov močno odvisni od raziskav oz. študij s strani industrije in tako močno vpleteni v konflikt interesov. Podrobnejši pregled sestave zaposlenih na EFSA je pokazal, da ima skoraj 60 % njihovih strokovnjakov vezi z industrijo in lobisti. Pri FDA je stanje še veliko bolj alarmantno, tam so zaposleni celo nekdanji vodilni pri korporaciji Monsanto, ki lobirajo za interese umazane industrije. Temu pojavu sodelovanja in izmenjave položajev med javnim in zasebnim sektorjem rečemo tudi »pojav rotirajočih vrat«.

Prvi korak odstranjevanja trgovinskih ovir na področju kmetijstva je koncept vzajemne pripoznave varnostnih standardov kot enakovrednih, s čimer bo produkt po nižjih ameriških standardih avtomatično pripuščen na strožji evropski trg. Resni problemi bodo nastali na področju ravnanja z rejnimi živalmi, označevanja hrane, higienskih in varnostnih standardov, vključno s pravili glede GSO in pesticidov. Še posebej bo posledice občutil evropski sektor živinoreje, treba se je tudi zavedati, da živinorejska industrija v ZDA uporablja veliko količino hormonov in antibiotikov, ki predstavljajo resno zdravstveno grožnjo odpornosti na superbakterijo. Evropsko meso bo ob uvoženem ameriškem dražje zaradi višjih in dražjih standardov proizvodnje in bo slej kot prej podleglo konkurenčnemu nižanju svojih standardov kvalitete in varnosti, da bi lahko tekmovalo s cenejšimi, enako velja za mlečne izdelke. Transatlantski pesticidni lobi je začel tudi svojo kampanjo proti ukrepanju EU na področju kemikalij, ki so znane kot hormonski motilci.

Ko bo EU enkrat sprejela nižje ameriške standarde za uvožene proizvode, bo naslednji logičen korak industrije harmonizacija oz. poskus izenačevanja teh standardov med ZDA in EU.

TTIP pa bo tudi močno povečal vpliv korporacij na politično odločanje, ki bo krojilo usodo kmetijstva in varne hrane za naprej, s tem pa zaprlo možnosti za preobrazbo kmetijstva v sonaravno in vzdržno. Nasprotno, vsak poskus zakonodajnega ukrepa, ki bi zagovarjal trajnostno pridelavo hrane, bo označen za trgovinsko oviro. To je pravo uresničenje sanj velikih in vplivnih skupin ter ameriškega ministrstva za gospodarstvo, ki to načrtujejo že desetletja in želijo soustvarjati zakonodajo in vnašati svoj korporativni vpliv, brez vpogleda in vpliva zainteresirane javnosti. Korporacije bodo v proces vpletene od samega začetka, veliko preden bo sploh dana možnost za vzpostavitev javne in demokratične razprave. Sporazum predvideva zgodnji sistem opozarjanja na sleherno zakonodajno pobudo ali drug predpis s potencialnimi učinki na trgovino, kar bo v praksi zelo otežilo oz. praktično onemogočalo sprejemanje novih varnostnih standardov. Vendar do zapleta lahko pride tudi na izvedbeni ravni EU, stran od oči Evropskega parlamenta in javnosti, neposredno v domeni Evropske komisije, ki lahko tehnično redefinira prag in standarde za kontaminacijo ali varnostne preverbe glede raznih spornih snovi, ne da bi ji bilo sploh treba spreminjati zakone na tem področju! Tudi sicer je Evropska komisija že sama po sebi nedemokratična institucija, pod velikim vplivom lobističnih skupin, ki krojijo zakonodajo na EU ravni, zato je v prihodnosti potreben širši razmislek o demokratizaciji organov EU ter ukrepov za snovanje in izvajanje novih politik z več soodločanja od spodaj navzgor, ki bodo nadomestile lakajsko pasivno sledenje politikam izvršenih dejstev s strani naših političnih »predstavnikov«.

Če bo TTIP vseboval mehanizem za reševanje sporov med investitorjem in državo investicije, bodo korporacije dobile še močnejše orodje za vlaganje direktnih tožb proti celi EU ali ZDA ali celo proti posameznim državam članicam EU, vključno z regulatornimi ukrepi, ki bi jih slednje sprejele na nižjih ravneh, kar bo pomenilo dodaten pritisk na javne finance in bo nato posledično skozi nova varčevanja breme ponovno padlo na pleča že tako deprivilegiranih prebivalcev.

Ko se odločanje o pomembnih področjih družbenega življenja prenese od državljanov ter lokalne in državne oblasti na globalne trgovinske pogajalce, ki jim ni mogoče pripisati in izterjati odgovornosti, je to že popoln zaton in dokončna smrt demokracije. Prav tako so ogroženi razvoj, življenje in zdravje, kadar so za državljane bistvene storitve, kot so zdravstveno varstvo, oskrba z vodo in električno energijo, šolstvo, javni prevoz, poštne storitve, komunala ipd., pod upravljanjem tujih korporacij, ki težijo zgolj k plemenitenju svojega dobička, namesto da bi služile interesom in avtentičnim potrebam državljanov. Vse to je predmet sporazuma TISA. Privatizacija praviloma vodi v povečevanje cen storitev za nižjo kvaliteto. Sporazum TISA npr. ne predvideva določb, ki bi tujim investitorjem v storitvenem sektorju nalagala obveznost, da skrbijo za javni interes ali ki bi zagotavljale odgovornost teh zasebnih korporacij za trajnostni humani razvoj. Storitve, ki so zasnovane v javnem interesu, se morajo tudi izvajati izključno v javnem interesu, pod nadzorom javnosti in potrebujejo močno regulacijo ter demokratizacijo.

Prostotrgovinski sporazumi korporacijam zagotavljajo neomejen dostop do trgov, zaščito pred konkurenco, divjo privatizacijo, deregulacijo, uničevanje okolja in olajšano koriščenje naravnih in človeških virov. Z ustvarjanjem evropsko-ameriške (oz. evropsko-kanadske) prostotrgovinske cone smo priča transnacionalnemu socialnemu inženiringu, kjer se bodo šibkejše države prisiljene prilagoditi sprejetim ukrepom močnejših, torej korporativni kolonizaciji, izgradnji korporativnega oligarhičnega svetovnega reda in tiranije kapitala, ki, tako kot vsak parazit, dolgoročno ubije svojega gostitelja, torej človeka in njegovo življenjsko okolje.

Naj na kratko osvetlimo logiko kapitalističnih receptov. Varčevalni ukrepi pomenijo osiromašenje prebivalstva, tako da so ti potem pripravljeni sprejeti ponujene strukturne prilagoditve.  Strukturne reforme, kot so privatizacija državnih podjetij, naravnih virov in vsega skupnega, nižanje okoljskih in varnostnih standardov, pomenijo izkoriščanje ljudi in okolja ter koncentracijo ekonomske in politične moči v rokah korporacij oz. peščice. Ta nerazdružljivi dvojček naj bi ustvarjal pogoje za investicije, konkurenco in gospodarsko rast, čeprav tudi to ne drži vedno oz. se rast celo zmanjša ob pretiranem varčevanju (še ena padla dogma neoliberalne agende), vedno pa drži, da se ne glede na recesijo ali na pozitivni gospodarski ciklus povečujejo dobički peščice, povečuje pa se tudi družbena neenakost!  Konkurenca pa je drugi izraz za protekcionizem, pisan na kožo korporacij, saj jim omogoča poceni nakup nacionalnih bogastev in kasnejšo fleksibilnost glede nižanja delavskih pravic. Preko investicij korporacije tudi narekujejo smer gospodarstva in razvoja držav.

Prosta trgovina in t. i. prosti trg, v resnici vedno trg oligo-/monopolistov,  je tekma do dna, je razčlovečenje, je barbarstvo! Kapitalizem ne sprejema kompromisov, temveč nas s svojimi načeli pripelje do ekstremov, vseh nasprotnikov pa se želi znebiti, pri čemer ne izbira metod.

Za konec, kakšne  so možnosti rešitev, kakšne strategije mora prevzeti organizirani družbenopolitični in civilnodružbeni upor vseh sorodnih naprednih sil v družbi, tako znotraj držav kot internacionalno?

Država mora predvsem znati upravljati s skupnim. Kadar izgubi to sposobnost, izgubi tudi svojo legitimnost. Biti človek je vrednota in ne slučajnost! Ljudje imajo pravico participirati pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje in blagostanje. Izvrševanje te pravice na neposreden način je v njihovo korist in nujo. Za zgled nam lahko služijo deli Latinske Amerike, ta je veliko pred nami izkusila vse pasti neoliberalne dogme in se ji uspešno uprla.  Poleg  mnogih dobrih sistemskih rešitev na nacionalnih nivojih v posameznih državah, npr. primer participativnega proračuna in posebne pravice zemlje kot samostojne nosilke pravic, pa je posebej treba izpostaviti primer Ekvadorske vlade, ki je ob podpori številnih držav in družbenih gibanj širokega spektra civilne družbe OZN predložila posebno peticijo o vzpostavitvi mehanizma znotraj OZN za reguliranje in sankcioniranje nezakonitih dejanj transnacionalnih korporacij, zlasti na področju kršitev človekovih pravic. To pravno orodje bi zagotavljalo dostop do pravice in povračila tudi tistim prizadetim, ki jim domača ureditev tega ne omogoča.  Podobno moramo v Sloveniji vršiti pritisk na vlado in evropske institucije oz. vse pogajalce v njihovem imenu, da v sodelovanju z javnostjo preučijo vse možnosti za izključitev najbolj občutljivih oz. vseh ključnih področij družbenega življenja iz predmeta sporazumov.

Za preboj je nujna  tudi sprememba paradigme neomejenega zasledovanja  ekonomske rasti, ki pomeni le še več uničevanja in onesnaževanja narave  ter izčrpavanja naravnih virov, potreben je razmislek onkraj rasti, kjer je poudarek na kakovosti življenja, na pravični redistribuciji in spremembi lastniških odnosov, ne pa na količini potrošnje in napihnjeni potrošniški mentaliteti. Različne ekološke krize na našem planetu bodo očitno morale postati še hujše, preden bodo takšne ideje  pridobile na verodostojnosti in bodo upoštevane. Spodbudno pa je, da se je razprava o vzdržnosti in krizi rasti vsaj resno začela. Kot zgled organiziranega upora najdemo primere tudi doma, en tak je primer delovanja koalicije Združena levica, drug pa spodbudna sestava tokratne široke koalicije proti tajnim sporazumom, ki pa mora postati trajna oblika učinkovitega upora proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja oz. tiranije kapitala, saj se zavedamo, da noben kapitalizem ne more biti ne trajnosten ne zelen ne human ne etičen! Floskula kapitalizma s človeškim obrazom pomeni le to, da se brezobzirno izkoriščanje prenese na kak drug del planeta, sicer pa kvečjemu to, da ohranja nekoliko bolj »zadovoljne sužnje«, zaslepljene s potrošništvom, saj se zaveda, da so ti največji sovražniki svobode.

Smrt korporacijam in kapitalizmu, svoboda ljudem in preživetje planetu!

 

VIDEO POSNETEK GOVORA: 

 

 

 

 

KRITIKA LIBERALNE DRUŽBE IN LAŽNE SVOBODE

KRITIKA LIBERALNE DRUŽBE IN LAŽNE SVOBODE

Pretirana individualizacija zahodnih kapitalističnih družb in filozofij, ki so v njenem ozadju,  v imenu velecenjene “svobode posameznika”, liberalnosti oz libertarnega, je pripeljala ravno v svoje nasprotje-ANTI-SVOBODO : ekonomsko zasužnjenje VSEH mezdnih delojemalcev, potrošniški hedonizem lažnih umetnih potreb, egoistično preseganje pravic in svobode drugega prek nadvlade-vzpostavitve dovoljene “svobodne živalske hierarhije” in pa v zlorabo celo seksualne revolucije v namen narcističnega izražanja prevlade nad drugim na podlagi družbene moči in statusa/idealov videza, in v izgubo holistične BITI človeka, ega in nezavednega v enem ter uničenje narave kot zgolj objekta.

Na koncu vse to pripelje do duševne praznine, patologije, nesreče in odtujenosti, ter ohromitev čustvovanja posameznikov in celotne ali vsaj večine družbe!

Nihče od nas ni popolnoma izvzet tem vplivom,(zavedno ali nezavedno, nepriznano), ne glede na to, da se nekateri zaradi spleta genskih in okoljskih vplivov od zarodka dalje,- ki nato pri redkih rezultira v odločanje za drugačne vrednote, doseganje ciljev lastnih potencialov, ali omogoča drugačno čustvovanje/zadovoljnost ali v uporništvo, spreminjanje stanja stvari,- uspejo v mnogem rešiti v lastnih mikro okoljih ali kot redki samorastniki- to je torej izjema, ne pravilo in ni stvar naše “vsemogočne moči misli” , ki bi je bili sposobni vsi “na ukaz” ali na željo, spodbudo, vsaj ne brez ustrezne ozaveščenosti, motivacije in ev. psihološke podpore. Misel, volja, odločanje, vrednote itd so tako ali drugače programirane celotno življenje, s tisoči dejavniki, in se tudi spreminjajo lahko z re-programiranjem, in še to ne čez noč.

Življenje oblikuje zavest, in nato tudi zavest življenje.

“Svobodni individualizem- sebični boj za uspehom vase zagledanega posameznika” je torej nasprotje zdravi in želeni samo-aktualizaciji, resnični skrbi za unikatnost in razvoj posameznika, ne na račun drugega , ne na račun narave, ki naj jo spodbuja zdrava nova družba, ki najde ravnotežje med posameznikom in kolektivnim skupnim.

Za te zločine proti človeštvu in civilizaciji morajo krivci -nosilci kapitalizma in njemu odgovarjajočih “filozofij, struj, ideologij”, odgovarjati, družba pa kreniti

na pot SKUPNEGA DOBREGA!

SiChe

VIDEO David Harvey- The Crises of Capitalism

http://www.youtube.com/watch?v=26o22Y33h9s

David Harvey- The Crises of Capitalism

Radical sociologist David Harvey asks: is it time to look beyond capitalism towards a new social order that would allow us to live within a system that really could be responsible, just, and humane?

 

 

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM

to break the chains!

KRITIČNA ANALIZA STANJA (SLOVENSKE) DRUŽBE

to break the chains!

ZLOMIMO VERIGE KAPITALIZMA- MODERNEGA SUŽENJSTVA!

 

KRITIČNA ANALIZA STANJA SLOVENSKE IN SVETOVNE DRUŽBE:    KRITIKA DRUŽBENO-POLITIČNO- EKONOMSKEGA SISTEMA KAPITALIZMA IN PARLAMENTARNE (REPREZENTATIVNE) »DEMOKRACIJE«

 

Presegli smo že dileme “dobrega in slabega kapitala” in kapitalizma kot opcije, kapitalizem je presežen, zastarel koncept in škodljiv tako človeku kot naravi, v slovenskem kot tudi v svetovnem merilu. Prav tako parlamentarna kvazi-demokracija. To potrjujejo mnenja svetovne napredne stroke in znanosti, uglednih mislecev, od filozofov, ekonomistov do literatov, kot tudi dokazi iz realnega življenja, prakse in mnenja večine ljudstva, ki je nezadovoljna, brez možnosti odločanja, brez dostojanstva in brez blagostanja. Kapitalizem podpirajo le še oblastne elite moči- naveze kapitala in politike, zaradi lastnih interesov pohlepa, s čimer vsiljujejo mnenje manjšine večini, ne glede na žrtve in krvavo ceno, od vojn do revščine in bolezni do smrti. Kapital izvaja represijo nad delom in telesom, država nad svobodo in odločanjem, Cerkev pa nad duhom in razumom. Trojček diktature absolutizma je današnja realnost.

Argumenti:

1. V samem srcu, jedru, gre za izkoriščevalski sistem kraje (kraja presežne vrednosti po Marxu- mezdni delavci, moderni sužnji smo vsi razen lastnikov kapitala). »Dobri kapitalisti« le malo večji delež ukradenega razdelijo kot drobtinice med ljudi, le zato da jim delavci bolje delajo ali so boljši sužnji, bolj ubogljivi, z manj upornosti).  Logično sosledje ekonomskih kriz, pri čemer zadnja, sedanja ni več ciklična in ne bo minila znotraj sistema, še razširja definicijo pojma suženjstvo. Neoliberalistična maksima pomeni, da nobena sfera ni več varna pred  neofašistično koračnico kapitalističnega enoumja, esenco ideologije trga kot profita oz. pohlepa kot edine in glavne »vrednote« in cilja. V takem okviru obstaja latentno protislovno sožitje lažne demokracije in neoliberalizma, ki prinaša sistematično zanikanje človekovih pravic ter stanje, povsem oddaljeno od teoretičnih izhodišč izvorne pristne demokracije, ki pomeni vladavino celotnega ljudstva, ne zgolj elit.

2. Poleg tega, stalno večji dobički, sam sebi namenjen profit oz. logika neomejene rasti ali BDP znotraj tega kapitalističnega sistema in tržnega gospodarstva, enostavno niso združljivi z omejenimi viri Zemlje in niso združljivi s pravičnostjo in egalitarnostjo, ker prihaja v vsakem tipu kapitalizma do neenakomerne nepravične porazdelitve dobrin, lastnine in virov, torej akumulacije kapitala, tako da ima na koncu, kot je že dlje znano, zgolj 1% ljudi – elite – v rokah med 60- 80% vsega svetovnega bogastva, pri čemer zaradi krize srednji razred izginja, revni so še revnejši, bogati pa vedno bogatejši. Torej ne moremo več upoštevati idej prostega trga, ki je porušil vsa, tudi lastna dosedanja ravnotežja in vodi le še v prepad in bankrot ali napetosti, odtu tudi vojne in kaos, nasilje ulice. Take ideje, ki zagovarjajo kapitalizem, so v naprednem modernem, akademskem, celo ekonomskem svetu stroke že najbolj kritizirane- neoliberalni kapitalizem sodi torej na smetišče zgodovine, prav tako kozmetično popravljeni modeli »socialnih držav« znotraj “prijaznejšega” kapitalizma ne delujejo več. Zakaj obstaja razlika med temi “socialnimi” kapitalističnimi državami, kjer so trenutne razmere še bolj ugodne, ljudje pa za zdaj še bolj zadovoljni z življenjem, po nekaterih kazalcih statistik (npr. Avstralija, Skandinavija, Kanada) napram Sloveniji npr.: gre za to, da je v teh državah prisoten in še traja znani koncept bolj “zadovoljnih modernih sužnjev”, kot pa so npr. v ZDA in zdaj pri nas, kjer smo “manj zadovoljni” (mezdni delavci smo pa še vedno vsi, v vseh državah in s tem kraja in izkoriščanje ostaja), znan pa je rek, da je največji sovražnik svobode zadovoljni suženj. Ostale razlike pa prinesejo drugačni davčni sistemi, drugačna mentaliteta, manj korupcije, več vlaganja v produkte z visoko dodano vrednostjo, daljša tradicija demokracije, večje vlaganje v razvoj in s tem boljša socialna država in korektivi ter varovalke nadzora. Še vedno pa v vseh državah ostaja temeljni problem, ki odtujuje in onemogoča optimalno odločanje in blagostanje vseh: še vedno parlament zastopa ljudstvo, odloča “v imenu ljudi”, s tem ni stalnega rednega soodločanja, soupravljanja ljudstva, in ne vsakega posameznika, to pa je glavna napaka današnje “demokracije” kot reprezentacije, ne pa direktnega soodločanja, zato tudi ni dovolj visoke odgovornosti ljudi, družbene in osebne in še manj lahko govorimo o vladavini ljudstva- gre torej za lažno demokracijo. Še vedno povsod obstaja odvisnost vseh kapitalističnih in parlamentarnih držav od mednarodnih financ, bank in korporacij, IMF, Svetovne banke (WB), imperialistične politike ZDA in NATA, obstaja začaran krog kreditov- zastareli monetarni koncepti dela in nagrade, virtualne vrednosti brez realne osnove, obstaja torej tiranija kapitala/bankirjev in še vedno elite- naveze politike-kapital, ki v resnici vladajo in kjer ima 1% – manjšina v rokah 60 % ali 80% vsega. Še vedno je vsaka parlamentarna demokracija, diktatura manjšine nad večino! Še vedno je katerikoli tip kapitalizma nezdružljiv s konceptom omejenih virov planeta, stalna rast je pogubna, ni trajnostna, BDP koncept kot kriterij uspešnosti družbe pa je  že samo zato preživet. Obstajajo pa že novi modeli, kjer je kriterij drugačen in zdrav, to je kriterij “družbe blagostanja” (welfare/wellbeing society).

3. Za slovensko krizo stojijo še tuja podjetja,  ki imajo svoje lobiste, ki sežejo v sam vrh države. Njihov cilj, pod pretvezo investicij in pomoči mednarodnih finančnih ustanov ter navez je,  kako posle in preostalo lastnino pripeljati v roke tujih podjetij. Državni organi in politika so v večji meri sodelovali pri tej zadevi, pri čemer še noben ni bil spoznan za krivega, na desettisoče zaposlenih pa je tudi iz tega naslova izgubilo zaposlitev in vir prihodkov za preživetje, država je zato izgubila davke, prilive v pokojninsko in zdravstveno  blagajno, nastopil je padec kupne moči, novi stroški za vzdrževanje brezposelnih in veliko povečanje dolga Slovenije tujini, kar državi vedno jemlje lastno suverenost in odločanje, s tem pa država ne služi več svojim državljanom, kar je njen prvotni in osnovni namen.
Politična elita pa ravno zaradi tega, pod pritiski in ukazi omenjenih tujih ustanov, izvaja nacionalne reforme v škodo ljudi in korist tujega ali domačega monopolnega kapitala kot rezultat navez in korupcije. S tem je začaran krog sklenjen in namen mednarodnih korporacij, multi-nacionalk oz. kapitalsko-finančnih navez dosežen, ljudstvo pa vedno bolj v revščini in brezpravju, elite pa se dodatno obogatijo. V Sloveniji je situacija slabša morda še zato, ker je specifika, da imamo antropološko gledano značilnosti posebne, mentalitetno specifične in kulturne zgodovinske tradicije- take, da se kapitalizem, kot je npr. prisoten v Skandinaviji, pri nas ne razvije oz. še manj obnese, in zato smo tu, kjer smo- še v hujši krizi kot drugje- sklicevati se je mogoče torej tudi na to, da ne moreš uspešno preslikati določenega sistema, modela in ga kopirati v vsako še tako raznoliko okolje, ker se nekje morda bolje obnese, drugje sploh ne, zaradi kulturno-geografskih -zgodovinsko -psihološko pogojenih razlik.

4. Glavni omenjeni principi kapitalizma nujno vodijo v neravnotežja, revščino, lakoto, nezdravje večine, nezadovoljstvo, delitve med ljudmi in narodi, in s tem tudi v vojne, terorizem, mafijske navezave kapital- politka- pravosodje- lože. Tega samo kozmetične spremembe, reforme ali večja regulacija trga ne more spremeniti, poglejmo stanje sveta.

5. Dokazan je vedno bolj tudi škodljiv vpliv kapitalizma in lažne demokracije na celostno zdravje in posebej psihopatologijo. Vzroki teh telesnih in duševnih motenj so v interakciji med bio-psiho-socialnimi faktorji, kamor spada tako genetska predispozicija v odvisnosti od situacij, dražljajev in vplivov okolja, od samega spočetja in življenja v maternici dalje. Gre torej vedno za interakcijo: geni-okolje. Med tovrstne psihološke oz. sociološke dejavnike okolja se zadnje čase vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno-ekonomsko-političnega sistema/ okolja / in s tem današnje mentalitete na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije. Sistem namreč vpliva na zdravje, tako telesno (npr. kronične bolezni, smrtnost novorojenčkov, povprečna življenska doba), še posebej pa na duševno (depresije, anksioznost, zloraba drog, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja, nasilja v družbi), in sicer prek socialnih kategorij družbe, kot so: neenakost, stopnja hierarhije, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, stres/ tempo, prehrana, kvaliteta delovnega okolja- sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, namerno generiranje strahu, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, ustvarjanje delitev med ljudmi (po rasi, spolu, razredu, poklicu, religiji, vrednotah itd.), mobing, odtujenost nasproti zaželeni in blagodejni intrinzični motivaciji in kreativnosti, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, manjko soodločanja, participacije vsakega- s tem pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja, slabši šolski sistem, manjša ozaveščenost, nedostopnost do znanja in slabši zdravstveni sistem. Prek tega vsega obstaja vpliv na dinamiko vzgoje v družinah, vrednostne in motivacijske podlage delovanja, mentaliteto, odnose, še posebej prek namerne medijske manipulacije, kot npr. lažne umetne potrebe materializma, sebičnost, zavist nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, umetni nedosegljivi lepotni ideali in navidezne podobe uspeha. Vse to ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem in z vsem tem prispeva k porastu duševnih in kroničnih bolezni v zadnjem času, kljub napredku medicine.

Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o (pravni) odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oz. sistema na psihofizično zdravje človeka v primerjavi s posameznimi primeri in modeli družb blagostanja, kjer kriterij napredka ni več BDP in kjer omenjeni učinki sistema kažejo nasprotno, pozitivno sliko.

6. Vidimo, da gre torej za vprašanje vesti in humanosti, empatije, kdo te destrukcije kapitalizma lahko le opazuje, se s tem celo strinja, kdo pa jih želi spremeniti. Ne gre več  za vprašanje ideologije, oblasti kot cilja, nostalgije ali nove elite, kot so to prinašale mnoge revolucije v zgodovini.

7. (Ne)zrelost mentalitete in ljudstva za novo, drugačno ne-kapitalistično družbo? Izgovor tistih, ki vesti očitno nimajo in zagovarjajo še naprej kapitalizem, kljub znanim zgornjim dejstvom, češ “ljudstvo, narod, še ni zrel” za naprednejšo, višje razvito družbo, je absurden in lažen, enako kot argument, češ otrok naj ne bi bil zrel za naslednjo fazo razvoja. Jasno je, da dokler človeka sedanji sistem, okolje zatira in duši, zavira, sili, zastrašuje in manipulira, da ostaja v tej nezreli fazi, ne bo nikoli dozorel, kot ne otrok, ki bi živel brez zdravih staršev, zrele pozitivne vzgoje in brez ugodnega okolja, npr. v osamljeni temni jami. Gre torej za škodljiv, manipulativen in nevaren argument, ki ravno ohranja stanje stvari. Narod in človek kot otrok je vedno zrel in sposoben napredka, če mu okolje da, nudi ugodne, spodbudne pogoje in spodbude- dokler pa »nekdo ni v vodi, se ne more naučiti plavati – na suhem«, ob tem še celo lačen in v verigah. Zakaj nihče od zagovornikov sedanjega sistema ne reče, da narod ni zrel, da bi bil zatiran in brez dostojanstva in osnovnih dobrin, kot je sedaj v kapitalizmu. Človek nikoli ne bi smel biti in ni zrel, da je zatiran suženj brez možnosti soodločanja ali lačen ali brezposeln. Zdajšnja kriza kapitalizma pa dodatno realno kaže, da očitno človeštvo ni zrelo ravno za kapitalizem- preveč pohlepa, preveč porabe in potrošnje- glede na omejene vire in produkcijo- je izčrpalo sam kapitalizem, tako da se ruši sam vase. Podlaga zagovornikov teze nezrelosti ljudi in s tem podcenjevanja ljudi, za humanejši nov sistem, je neke vrste socialni darwinizem, teza, da smo ljudje na stopnji obnašanja živali, kjer gre za normalni instinkt, torej da naj prevlada brezobzirni kruti boj za obstanek, preživetje in s tem naj se vrši naravna selekcija (= osnova za kapitalizem), češ nekateri bodo vedno pohlepni, v tem sposobnejši, oz. naj odloča groba primitivna dominanca gole moči med ljudmi, češ da je naravna, kot nujni boj za preživetje. Iz tega naj bi sledilo, da ljudstvo potrebuje še 100 let in več, za dosego ciljev humanejše pravične družbe. Proti temu moramo ostro protestirati in za to imamo tudi strokovne argumente, pridobljene na podlagi modernega raziskovanja možganov in psihologije: človek se v omenjenem k sreči razlikuje od živali, zato, ker je tekom evolucije razvil prefrontalni- predčelni, to je najbolj sprednji del možganov, do najnaprednejšega in najbolj kompleksnega nivoja, česar nobena žival nima. Iz teh področij možganov pa izhaja naravni potencial humanosti, ki lahko prevlada nad starimi vzorci in obnašanjem golega boja za preživetje, seveda v kolikor ugodne pogoje za razvoj teh predelov nudi ustrezno okolje, od družine, šole, medijev, prek vpliva celotne družbe in sistema. Tako je zakodirano v človeških možganih in duševnosti pri večini (lahko žal le potlačeno, skrito, zadušeno, zaradi škodljivih vplivov okolja): sposobnost empatije, kompleksnega čustvovanja, solidarnosti, take ali drugačne zdrave osebnosti, abstraktnega kreativnega mišljenja, kognicije, zavesti, samo-zavedanja, samorefleksije, občutenja krivde, vesti, zmožnost učenja, spomina, spreminjanja sebe, s tem možnosti izboljševanja, nadzora  ostalih delov možganov in impulzov, čustev, sposobnost intrinzične/ notranje motivacije, delovanja ne le zaradi pogojnega principa kazni ali nagrade,  v predčelnih predelih pa ležijo tudi centri za moralno-etične vrednote, komponente za socialne interakcije, odnose, delovanje v skupnosti, zase in za skupnost, in ne več le živalski agresivni sebični boj kot instinkt za preživetje. Te lastnosti duševnosti se lahko spreminjajo, oblikujejo relativno hitro: z učenjem, vzgledi, okoljem, stimulusi, vzgojo, šolstvom, prek medijev, na kar vse vpliva družbeni sistem.

Torej da, v družbi in naravi preživi “močnejši”, a v modernem svetu to ni in ne bo več nujno tisti, ki je oblastno, hierarhično,  finančno, materialno ali fizično močnejši, ampak naj bo to pametnejši, sposobnejši, humanejši, iznajdljivejši, delovnejši. Skratka, prednosti bodo zadeve IQ-ja in EQ-ja, ki pa nimajo nobene zveze z argumentom živalske moči kot instinkta, še manj tu ni vrednosti nasilja, agresije v taki ali drugi obliki. Da, naj preživi boljši, toda boljši po srcu in umu, humanejši, sposobnejši, ne pa močnejši, pohlepnejši, zlobnejši. Tako se lahko brez utopije gradi nov svet, tako se gradijo nove vrednote in spreminja mentaliteta, ne pa z ohranjanjem starih vzorcev, ki generirajo vedno znova logično, staro destruktivno vedenje. Nihče tudi ne zagovarja, da bomo v novem sistemu zato vsi enaki glede sposobnosti, saj smo ljudje med sabo različni, smo unikatni, vsak ima svoje prednosti, talente in pa šibkejše točke. Obratno, v novi družbi naj se še spodbuja to raznolikost in pluralnost, to je čar življenja. Tako se zaželeno ohranja in spodbuja vse druge “elite” in dinamiko, potenciale med ljudmi, razen oblastne nadvlade, izkoriščanja, agresije in argumenta moči: ostaja intelektualna, kulturna, umetniška, tehnična in druga raznolikost.

8. Izziv – kako preseči apatijo ali nezadovoljstvo, jezo in negativna čustva večine v današnjem sistemu ? Zakaj še ne obstaja resna alternativa dosedanjim prežvečenim političnim opcijam? Zato, ker se je povprečno posameznik umaknil v zasebnost svojega doma, individualizem, kruti boj za obstanek ali v udobnost kupovanja užitka kot tolažbe, v instant zapolnjevanje notranjih praznin, bodisi od utrujajočega imperativa delovne norme, bodisi od jalovega iskanja dela ali revščine, bolezni in brezupa – kot tak je goden le še za glodanje ideološke indoktrinacije, prek funkcionalnega imperativa ekonomskega nasilja! Dokler je bilo večini populacije še ugodno in udobno v ujetništvu kapitalističnega konstrukta realnosti, še tako dobra rešitev za spremembo stanja žal ni premaknila stanja v nekaj novega, nov korak razvoja človeštva in človeka! To je zdaj največji izziv. Za razvoj Novega in preseganje apatije ali nezadovoljstva pa je potrebna tudi organizacija, mreža angažiranih ozaveščenih in srčnih posameznikov, strokovnjakov in iniciativ, in njihovo resno požrtvovalno študijsko- programsko ter aktivistično delo, na kar se šele lahko nasloni večina ljudstva, ki se bori za vsakdanji kruh. Tudi tega do zdaj skoraj ni bilo, a zadeva se neustavljivo razvija!

9. Zato, izdelati je treba strategije ozaveščanja in hrabrenja, bujenja množice in delovati tako od »zgoraj navzdol« prek sistemskih sprememb kot od »spodaj navzgor«: brez novega človeka ni možen nov družbeni sistem, a hkrati brez novega sistema ni možen nov človek. Nekje pa je treba presekati začarani krog in presekati sedanje stanje. Kot bi rekel Einstein, »ponavljati isto stvar, metode, strategije, korake, razmišljanje in pričakovati drugačne rezultate oz. rešitev, je norost!«

10. Sklep: modrost, pogum in previdnost pri spremembah družbe je nujna, saj se moramo zavedati, da strukture moči, profita in privilegijev ne bodo mirno gledale, kako izgubljajo pozicije in težka dilema je, kako se bomo soočili z njimi na čimbolj miren način, seveda je to mogoče le prek kritične mase ljudi, ki združeni in ozaveščeni so in bodo vedno premagali nasilje, zatiranje in zlo manjšine, ki ga izvaja nad nami. Pred tem, ko se odpravi in zamenja stara družba, pa je potrebno vnaprej izoblikovati nove rešitve in resno vsebinsko alternativo, ki nadomesti stare koncepte, ohrani nekatere dobre plati, odstrani slabe in doda povsem nove kreativne odgovore in varovalke v zmagovito sintezo in celoto, kajti zgolj kritika in rušenje brez izgradnje novega je nesmisel.

Tako alternativo za novo družbo smo zasnovali torej v našem Gibanju Pravična Družba.

 

29.4. 2011  GPD