to break the chains!

KRITIČNA ANALIZA STANJA (SLOVENSKE) DRUŽBE

to break the chains!

ZLOMIMO VERIGE KAPITALIZMA- MODERNEGA SUŽENJSTVA!

 

KRITIČNA ANALIZA STANJA SLOVENSKE IN SVETOVNE DRUŽBE:    KRITIKA DRUŽBENO-POLITIČNO- EKONOMSKEGA SISTEMA KAPITALIZMA IN PARLAMENTARNE (REPREZENTATIVNE) »DEMOKRACIJE«

 

Presegli smo že dileme “dobrega in slabega kapitala” in kapitalizma kot opcije, kapitalizem je presežen, zastarel koncept in škodljiv tako človeku kot naravi, v slovenskem kot tudi v svetovnem merilu. Prav tako parlamentarna kvazi-demokracija. To potrjujejo mnenja svetovne napredne stroke in znanosti, uglednih mislecev, od filozofov, ekonomistov do literatov, kot tudi dokazi iz realnega življenja, prakse in mnenja večine ljudstva, ki je nezadovoljna, brez možnosti odločanja, brez dostojanstva in brez blagostanja. Kapitalizem podpirajo le še oblastne elite moči- naveze kapitala in politike, zaradi lastnih interesov pohlepa, s čimer vsiljujejo mnenje manjšine večini, ne glede na žrtve in krvavo ceno, od vojn do revščine in bolezni do smrti. Kapital izvaja represijo nad delom in telesom, država nad svobodo in odločanjem, Cerkev pa nad duhom in razumom. Trojček diktature absolutizma je današnja realnost.

Argumenti:

1. V samem srcu, jedru, gre za izkoriščevalski sistem kraje (kraja presežne vrednosti po Marxu- mezdni delavci, moderni sužnji smo vsi razen lastnikov kapitala). »Dobri kapitalisti« le malo večji delež ukradenega razdelijo kot drobtinice med ljudi, le zato da jim delavci bolje delajo ali so boljši sužnji, bolj ubogljivi, z manj upornosti).  Logično sosledje ekonomskih kriz, pri čemer zadnja, sedanja ni več ciklična in ne bo minila znotraj sistema, še razširja definicijo pojma suženjstvo. Neoliberalistična maksima pomeni, da nobena sfera ni več varna pred  neofašistično koračnico kapitalističnega enoumja, esenco ideologije trga kot profita oz. pohlepa kot edine in glavne »vrednote« in cilja. V takem okviru obstaja latentno protislovno sožitje lažne demokracije in neoliberalizma, ki prinaša sistematično zanikanje človekovih pravic ter stanje, povsem oddaljeno od teoretičnih izhodišč izvorne pristne demokracije, ki pomeni vladavino celotnega ljudstva, ne zgolj elit.

2. Poleg tega, stalno večji dobički, sam sebi namenjen profit oz. logika neomejene rasti ali BDP znotraj tega kapitalističnega sistema in tržnega gospodarstva, enostavno niso združljivi z omejenimi viri Zemlje in niso združljivi s pravičnostjo in egalitarnostjo, ker prihaja v vsakem tipu kapitalizma do neenakomerne nepravične porazdelitve dobrin, lastnine in virov, torej akumulacije kapitala, tako da ima na koncu, kot je že dlje znano, zgolj 1% ljudi – elite – v rokah med 60- 80% vsega svetovnega bogastva, pri čemer zaradi krize srednji razred izginja, revni so še revnejši, bogati pa vedno bogatejši. Torej ne moremo več upoštevati idej prostega trga, ki je porušil vsa, tudi lastna dosedanja ravnotežja in vodi le še v prepad in bankrot ali napetosti, odtu tudi vojne in kaos, nasilje ulice. Take ideje, ki zagovarjajo kapitalizem, so v naprednem modernem, akademskem, celo ekonomskem svetu stroke že najbolj kritizirane- neoliberalni kapitalizem sodi torej na smetišče zgodovine, prav tako kozmetično popravljeni modeli »socialnih držav« znotraj “prijaznejšega” kapitalizma ne delujejo več. Zakaj obstaja razlika med temi “socialnimi” kapitalističnimi državami, kjer so trenutne razmere še bolj ugodne, ljudje pa za zdaj še bolj zadovoljni z življenjem, po nekaterih kazalcih statistik (npr. Avstralija, Skandinavija, Kanada) napram Sloveniji npr.: gre za to, da je v teh državah prisoten in še traja znani koncept bolj “zadovoljnih modernih sužnjev”, kot pa so npr. v ZDA in zdaj pri nas, kjer smo “manj zadovoljni” (mezdni delavci smo pa še vedno vsi, v vseh državah in s tem kraja in izkoriščanje ostaja), znan pa je rek, da je največji sovražnik svobode zadovoljni suženj. Ostale razlike pa prinesejo drugačni davčni sistemi, drugačna mentaliteta, manj korupcije, več vlaganja v produkte z visoko dodano vrednostjo, daljša tradicija demokracije, večje vlaganje v razvoj in s tem boljša socialna država in korektivi ter varovalke nadzora. Še vedno pa v vseh državah ostaja temeljni problem, ki odtujuje in onemogoča optimalno odločanje in blagostanje vseh: še vedno parlament zastopa ljudstvo, odloča “v imenu ljudi”, s tem ni stalnega rednega soodločanja, soupravljanja ljudstva, in ne vsakega posameznika, to pa je glavna napaka današnje “demokracije” kot reprezentacije, ne pa direktnega soodločanja, zato tudi ni dovolj visoke odgovornosti ljudi, družbene in osebne in še manj lahko govorimo o vladavini ljudstva- gre torej za lažno demokracijo. Še vedno povsod obstaja odvisnost vseh kapitalističnih in parlamentarnih držav od mednarodnih financ, bank in korporacij, IMF, Svetovne banke (WB), imperialistične politike ZDA in NATA, obstaja začaran krog kreditov- zastareli monetarni koncepti dela in nagrade, virtualne vrednosti brez realne osnove, obstaja torej tiranija kapitala/bankirjev in še vedno elite- naveze politike-kapital, ki v resnici vladajo in kjer ima 1% – manjšina v rokah 60 % ali 80% vsega. Še vedno je vsaka parlamentarna demokracija, diktatura manjšine nad večino! Še vedno je katerikoli tip kapitalizma nezdružljiv s konceptom omejenih virov planeta, stalna rast je pogubna, ni trajnostna, BDP koncept kot kriterij uspešnosti družbe pa je  že samo zato preživet. Obstajajo pa že novi modeli, kjer je kriterij drugačen in zdrav, to je kriterij “družbe blagostanja” (welfare/wellbeing society).

3. Za slovensko krizo stojijo še tuja podjetja,  ki imajo svoje lobiste, ki sežejo v sam vrh države. Njihov cilj, pod pretvezo investicij in pomoči mednarodnih finančnih ustanov ter navez je,  kako posle in preostalo lastnino pripeljati v roke tujih podjetij. Državni organi in politika so v večji meri sodelovali pri tej zadevi, pri čemer še noben ni bil spoznan za krivega, na desettisoče zaposlenih pa je tudi iz tega naslova izgubilo zaposlitev in vir prihodkov za preživetje, država je zato izgubila davke, prilive v pokojninsko in zdravstveno  blagajno, nastopil je padec kupne moči, novi stroški za vzdrževanje brezposelnih in veliko povečanje dolga Slovenije tujini, kar državi vedno jemlje lastno suverenost in odločanje, s tem pa država ne služi več svojim državljanom, kar je njen prvotni in osnovni namen.
Politična elita pa ravno zaradi tega, pod pritiski in ukazi omenjenih tujih ustanov, izvaja nacionalne reforme v škodo ljudi in korist tujega ali domačega monopolnega kapitala kot rezultat navez in korupcije. S tem je začaran krog sklenjen in namen mednarodnih korporacij, multi-nacionalk oz. kapitalsko-finančnih navez dosežen, ljudstvo pa vedno bolj v revščini in brezpravju, elite pa se dodatno obogatijo. V Sloveniji je situacija slabša morda še zato, ker je specifika, da imamo antropološko gledano značilnosti posebne, mentalitetno specifične in kulturne zgodovinske tradicije- take, da se kapitalizem, kot je npr. prisoten v Skandinaviji, pri nas ne razvije oz. še manj obnese, in zato smo tu, kjer smo- še v hujši krizi kot drugje- sklicevati se je mogoče torej tudi na to, da ne moreš uspešno preslikati določenega sistema, modela in ga kopirati v vsako še tako raznoliko okolje, ker se nekje morda bolje obnese, drugje sploh ne, zaradi kulturno-geografskih -zgodovinsko -psihološko pogojenih razlik.

4. Glavni omenjeni principi kapitalizma nujno vodijo v neravnotežja, revščino, lakoto, nezdravje večine, nezadovoljstvo, delitve med ljudmi in narodi, in s tem tudi v vojne, terorizem, mafijske navezave kapital- politka- pravosodje- lože. Tega samo kozmetične spremembe, reforme ali večja regulacija trga ne more spremeniti, poglejmo stanje sveta.

5. Dokazan je vedno bolj tudi škodljiv vpliv kapitalizma in lažne demokracije na celostno zdravje in posebej psihopatologijo. Vzroki teh telesnih in duševnih motenj so v interakciji med bio-psiho-socialnimi faktorji, kamor spada tako genetska predispozicija v odvisnosti od situacij, dražljajev in vplivov okolja, od samega spočetja in življenja v maternici dalje. Gre torej vedno za interakcijo: geni-okolje. Med tovrstne psihološke oz. sociološke dejavnike okolja se zadnje čase vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno-ekonomsko-političnega sistema/ okolja / in s tem današnje mentalitete na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije. Sistem namreč vpliva na zdravje, tako telesno (npr. kronične bolezni, smrtnost novorojenčkov, povprečna življenska doba), še posebej pa na duševno (depresije, anksioznost, zloraba drog, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja, nasilja v družbi), in sicer prek socialnih kategorij družbe, kot so: neenakost, stopnja hierarhije, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, stres/ tempo, prehrana, kvaliteta delovnega okolja- sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, namerno generiranje strahu, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, ustvarjanje delitev med ljudmi (po rasi, spolu, razredu, poklicu, religiji, vrednotah itd.), mobing, odtujenost nasproti zaželeni in blagodejni intrinzični motivaciji in kreativnosti, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, manjko soodločanja, participacije vsakega- s tem pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja, slabši šolski sistem, manjša ozaveščenost, nedostopnost do znanja in slabši zdravstveni sistem. Prek tega vsega obstaja vpliv na dinamiko vzgoje v družinah, vrednostne in motivacijske podlage delovanja, mentaliteto, odnose, še posebej prek namerne medijske manipulacije, kot npr. lažne umetne potrebe materializma, sebičnost, zavist nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, umetni nedosegljivi lepotni ideali in navidezne podobe uspeha. Vse to ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem in z vsem tem prispeva k porastu duševnih in kroničnih bolezni v zadnjem času, kljub napredku medicine.

Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o (pravni) odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oz. sistema na psihofizično zdravje človeka v primerjavi s posameznimi primeri in modeli družb blagostanja, kjer kriterij napredka ni več BDP in kjer omenjeni učinki sistema kažejo nasprotno, pozitivno sliko.

6. Vidimo, da gre torej za vprašanje vesti in humanosti, empatije, kdo te destrukcije kapitalizma lahko le opazuje, se s tem celo strinja, kdo pa jih želi spremeniti. Ne gre več  za vprašanje ideologije, oblasti kot cilja, nostalgije ali nove elite, kot so to prinašale mnoge revolucije v zgodovini.

7. (Ne)zrelost mentalitete in ljudstva za novo, drugačno ne-kapitalistično družbo? Izgovor tistih, ki vesti očitno nimajo in zagovarjajo še naprej kapitalizem, kljub znanim zgornjim dejstvom, češ “ljudstvo, narod, še ni zrel” za naprednejšo, višje razvito družbo, je absurden in lažen, enako kot argument, češ otrok naj ne bi bil zrel za naslednjo fazo razvoja. Jasno je, da dokler človeka sedanji sistem, okolje zatira in duši, zavira, sili, zastrašuje in manipulira, da ostaja v tej nezreli fazi, ne bo nikoli dozorel, kot ne otrok, ki bi živel brez zdravih staršev, zrele pozitivne vzgoje in brez ugodnega okolja, npr. v osamljeni temni jami. Gre torej za škodljiv, manipulativen in nevaren argument, ki ravno ohranja stanje stvari. Narod in človek kot otrok je vedno zrel in sposoben napredka, če mu okolje da, nudi ugodne, spodbudne pogoje in spodbude- dokler pa »nekdo ni v vodi, se ne more naučiti plavati – na suhem«, ob tem še celo lačen in v verigah. Zakaj nihče od zagovornikov sedanjega sistema ne reče, da narod ni zrel, da bi bil zatiran in brez dostojanstva in osnovnih dobrin, kot je sedaj v kapitalizmu. Človek nikoli ne bi smel biti in ni zrel, da je zatiran suženj brez možnosti soodločanja ali lačen ali brezposeln. Zdajšnja kriza kapitalizma pa dodatno realno kaže, da očitno človeštvo ni zrelo ravno za kapitalizem- preveč pohlepa, preveč porabe in potrošnje- glede na omejene vire in produkcijo- je izčrpalo sam kapitalizem, tako da se ruši sam vase. Podlaga zagovornikov teze nezrelosti ljudi in s tem podcenjevanja ljudi, za humanejši nov sistem, je neke vrste socialni darwinizem, teza, da smo ljudje na stopnji obnašanja živali, kjer gre za normalni instinkt, torej da naj prevlada brezobzirni kruti boj za obstanek, preživetje in s tem naj se vrši naravna selekcija (= osnova za kapitalizem), češ nekateri bodo vedno pohlepni, v tem sposobnejši, oz. naj odloča groba primitivna dominanca gole moči med ljudmi, češ da je naravna, kot nujni boj za preživetje. Iz tega naj bi sledilo, da ljudstvo potrebuje še 100 let in več, za dosego ciljev humanejše pravične družbe. Proti temu moramo ostro protestirati in za to imamo tudi strokovne argumente, pridobljene na podlagi modernega raziskovanja možganov in psihologije: človek se v omenjenem k sreči razlikuje od živali, zato, ker je tekom evolucije razvil prefrontalni- predčelni, to je najbolj sprednji del možganov, do najnaprednejšega in najbolj kompleksnega nivoja, česar nobena žival nima. Iz teh področij možganov pa izhaja naravni potencial humanosti, ki lahko prevlada nad starimi vzorci in obnašanjem golega boja za preživetje, seveda v kolikor ugodne pogoje za razvoj teh predelov nudi ustrezno okolje, od družine, šole, medijev, prek vpliva celotne družbe in sistema. Tako je zakodirano v človeških možganih in duševnosti pri večini (lahko žal le potlačeno, skrito, zadušeno, zaradi škodljivih vplivov okolja): sposobnost empatije, kompleksnega čustvovanja, solidarnosti, take ali drugačne zdrave osebnosti, abstraktnega kreativnega mišljenja, kognicije, zavesti, samo-zavedanja, samorefleksije, občutenja krivde, vesti, zmožnost učenja, spomina, spreminjanja sebe, s tem možnosti izboljševanja, nadzora  ostalih delov možganov in impulzov, čustev, sposobnost intrinzične/ notranje motivacije, delovanja ne le zaradi pogojnega principa kazni ali nagrade,  v predčelnih predelih pa ležijo tudi centri za moralno-etične vrednote, komponente za socialne interakcije, odnose, delovanje v skupnosti, zase in za skupnost, in ne več le živalski agresivni sebični boj kot instinkt za preživetje. Te lastnosti duševnosti se lahko spreminjajo, oblikujejo relativno hitro: z učenjem, vzgledi, okoljem, stimulusi, vzgojo, šolstvom, prek medijev, na kar vse vpliva družbeni sistem.

Torej da, v družbi in naravi preživi “močnejši”, a v modernem svetu to ni in ne bo več nujno tisti, ki je oblastno, hierarhično,  finančno, materialno ali fizično močnejši, ampak naj bo to pametnejši, sposobnejši, humanejši, iznajdljivejši, delovnejši. Skratka, prednosti bodo zadeve IQ-ja in EQ-ja, ki pa nimajo nobene zveze z argumentom živalske moči kot instinkta, še manj tu ni vrednosti nasilja, agresije v taki ali drugi obliki. Da, naj preživi boljši, toda boljši po srcu in umu, humanejši, sposobnejši, ne pa močnejši, pohlepnejši, zlobnejši. Tako se lahko brez utopije gradi nov svet, tako se gradijo nove vrednote in spreminja mentaliteta, ne pa z ohranjanjem starih vzorcev, ki generirajo vedno znova logično, staro destruktivno vedenje. Nihče tudi ne zagovarja, da bomo v novem sistemu zato vsi enaki glede sposobnosti, saj smo ljudje med sabo različni, smo unikatni, vsak ima svoje prednosti, talente in pa šibkejše točke. Obratno, v novi družbi naj se še spodbuja to raznolikost in pluralnost, to je čar življenja. Tako se zaželeno ohranja in spodbuja vse druge “elite” in dinamiko, potenciale med ljudmi, razen oblastne nadvlade, izkoriščanja, agresije in argumenta moči: ostaja intelektualna, kulturna, umetniška, tehnična in druga raznolikost.

8. Izziv – kako preseči apatijo ali nezadovoljstvo, jezo in negativna čustva večine v današnjem sistemu ? Zakaj še ne obstaja resna alternativa dosedanjim prežvečenim političnim opcijam? Zato, ker se je povprečno posameznik umaknil v zasebnost svojega doma, individualizem, kruti boj za obstanek ali v udobnost kupovanja užitka kot tolažbe, v instant zapolnjevanje notranjih praznin, bodisi od utrujajočega imperativa delovne norme, bodisi od jalovega iskanja dela ali revščine, bolezni in brezupa – kot tak je goden le še za glodanje ideološke indoktrinacije, prek funkcionalnega imperativa ekonomskega nasilja! Dokler je bilo večini populacije še ugodno in udobno v ujetništvu kapitalističnega konstrukta realnosti, še tako dobra rešitev za spremembo stanja žal ni premaknila stanja v nekaj novega, nov korak razvoja človeštva in človeka! To je zdaj največji izziv. Za razvoj Novega in preseganje apatije ali nezadovoljstva pa je potrebna tudi organizacija, mreža angažiranih ozaveščenih in srčnih posameznikov, strokovnjakov in iniciativ, in njihovo resno požrtvovalno študijsko- programsko ter aktivistično delo, na kar se šele lahko nasloni večina ljudstva, ki se bori za vsakdanji kruh. Tudi tega do zdaj skoraj ni bilo, a zadeva se neustavljivo razvija!

9. Zato, izdelati je treba strategije ozaveščanja in hrabrenja, bujenja množice in delovati tako od »zgoraj navzdol« prek sistemskih sprememb kot od »spodaj navzgor«: brez novega človeka ni možen nov družbeni sistem, a hkrati brez novega sistema ni možen nov človek. Nekje pa je treba presekati začarani krog in presekati sedanje stanje. Kot bi rekel Einstein, »ponavljati isto stvar, metode, strategije, korake, razmišljanje in pričakovati drugačne rezultate oz. rešitev, je norost!«

10. Sklep: modrost, pogum in previdnost pri spremembah družbe je nujna, saj se moramo zavedati, da strukture moči, profita in privilegijev ne bodo mirno gledale, kako izgubljajo pozicije in težka dilema je, kako se bomo soočili z njimi na čimbolj miren način, seveda je to mogoče le prek kritične mase ljudi, ki združeni in ozaveščeni so in bodo vedno premagali nasilje, zatiranje in zlo manjšine, ki ga izvaja nad nami. Pred tem, ko se odpravi in zamenja stara družba, pa je potrebno vnaprej izoblikovati nove rešitve in resno vsebinsko alternativo, ki nadomesti stare koncepte, ohrani nekatere dobre plati, odstrani slabe in doda povsem nove kreativne odgovore in varovalke v zmagovito sintezo in celoto, kajti zgolj kritika in rušenje brez izgradnje novega je nesmisel.

Tako alternativo za novo družbo smo zasnovali torej v našem Gibanju Pravična Družba.

 

29.4. 2011  GPD

2 thoughts on “KRITIČNA ANALIZA STANJA (SLOVENSKE) DRUŽBE

  1. TiTo

    “Za seboj, namesto spomenika, pustimo kamenček v mozaiku od danes boljšega jutri za vse.”

    Bravo!

    Tistega, ki je zmožen takega razmišljanja, in je željan to razmišljanje udejanjati v smeri dobrega in pravičnega, ga bo življenje okronalo z najsijajnejšo krono kar jih je-s srečo v srcu.

    Toda težko je, mislim, jaz osebno ne morem ali si pa preprosto ne dovolim, da bi od nekoga pričakoval, še manj pa zahteval, da si bo na vse kriplje prizadeval pripravljati teren za sadovnjak, posaditi drevesa, opazovati jih kako rastejo, da bo celo gledal kako se razvija sadež od cveta do plodu, OB ZAVEDANJU, da ga ne bo imel možnosti nikoli okusiti.

    Kako naj od nekoga zahtevam ali pričakujem, da se bo postavil v to pozicijo. Ne morem, jaz osebno ne. Lahko pa storim nekaj. Lahko se sam trudim postati takšen. Lahko se sam potrudim žrtvovati se za cilje, ki presegajo moje življenje, ki marsikdaj presegajo tudi nivo bolečine, ki sem jo sposoben prenesti.

    Kako vem, kako čutim, zakaj čutim in zakaj vem, da ne morem pričakovati niti zahtevati od drugega, da se žrtvuje za nekaj, kar mu bo nedosegljivo okusiti in občutiti, če se sam ne zavedam korakov, ki jih je posameznik dolžan storiti za cilj, ki je njemu nedosegljiv?

    Zavedam se tega in srečen sem zato. Sem pa nesrečen ob nemoči, ki jo občutim ob zavedanju dejstva, da nisem edini, ampak osamljen z zavedanjem, da ONO je, vendar ni tukaj, ni ob meni, ni v bližini, je daleč, zakopano v vsaki duši vsakega človeka ki je kdajkoli hodil po tej zemlji.

    Kaj storim? Ne bom si dovolil vstopiti vate, v tebi poiskati TO, kajti ne dovolim si. Še več, niti od tebe ne pričakujem, da boš TO našel v sebi.

    Postanem še bolj nesrečen, se še enkrat zaprem vase in najdem odgovor. Ne iščimo TISTEGA v drugih, ne pričakujmo od drugih, da bodo to NAŠLI, ampak upajmo. Upam na to, da se bodo ozrli proti meni in TO opazili.

    Opazil sem na tebi “Stari” in našel v sebi. To je pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zares začutil, da nisi sam na svetu in ko boš to spoznal, boš šele začutil ŽIVLJENJE.

  2. Stari

    V nadaljnem delu ter prizadevanju, z novimi ljudmi in s tem več očmi in pameti se bomo razvijali naprej in v podrobnosti lahko določali kako sedaj in jutri. Skupaj bomo še natančneje pokazali kako vidimo prihodnost v najširšem pomenu besede ter v to tudi začeli težko pot. Za seboj, namesto spomenika, pustimo kamenček v mozaiku od danes boljšega jutri za vse. Tako naj bi v sebi čutil in zagotovo čuti vsakdo, ki se ima za ustvarjalno bitje – človeka z vsemi pravicami, svoboščinami in dolžnostmi, ki iz tega iskrenega hotenja izhajajo in tako želi obravnavati sebe, soljudi in okolje v najširšem pomenu te besede.
    Vse to ima svojo ceno, ki se lahko v določenih trenutkih povzpne do predajanja vse svoje energije, časa in, če bo potrebno, tudi življenja. Edino tako se moremo upreti sedanjemu gibanju v pogubo ter spremenimo medčloveške odnose v tiste, ki bojo zagotavljali spoštovanje, pravičnost, splošni razvoj in obstoj človeka kot ostalih živih bitij ter očuvanje izropane in ranjene Zemlje kot našega edinega planeta, kjer nam je dano živeti. V korist vsega naštetega in ohranjajnja veselja do polnega življenja ter njegove neprecenljive lepote za vse ljudi.

Komentiranje zaprto.