Arhiv Značk: KAPITALIZEM

Govor predstavnika GPD na dan akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom

Govor v imenu GPD, člana 4. skupine ZL, na dnevu vseevropske protestne akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom (11. 10. 2014) (govor v daljši verziji)

 

TEMA: Umestitev tajnih trgovinskih sporazumov v širši kontekst (nevarnosti za življenje, zdravje in demokracijo)

Neoliberalni kapitalizem je s tajnimi trgovinskimi sporazumi, kot so TTIP, TISA in CETA, kjer se mimo nas odloča o naši sedanjosti in prihodnosti, dosegel svoj novi vrhunec na brezsramni koračnici profita. Kapitalizem je zmožen najbolj perfidne oblike nadzora napredne misli in psihološke manipulacije ter izčrpavanja, bolj kot vsi sistemi v zgodovini. Če so morali v prvi polovici 19. stol evropski državni aparati vstajo dušiti s cenzuro tiska ter prepovedjo političnega delovanja in združevanj, kapitalizmu še tega ni treba: njegova varovalka je vgrajena že v sam sistem, v imperativ ekonomskega nasilja. Stanje kolektivne zavesti in planeta zahteva, da nemudoma pretrgamo s to nepravo, slepo smerjo razvoja! Posledice takega sistema so v tem, da je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na  t. i. »svobodnem trgu«. Kapitalizem načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Njegovi zavržni načini, vključno s tajnimi sporazumi, gredo v smislu njegove notranje logike zasledovanja dobička preko trupel in ekspanzije kapitala vse do dna. Psihopatija izkoriščevalske elite, kot dodatni dejavnik, ki se nacepi na sistemsko logiko kapitalizma kot glavni problem, pa je zelo sorodna diagnozi iz psihiatrije, kjer gre za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, krivde in tudi odgovornosti do vseh živih bitij na planetu ter do planeta samega.

Pogajanja o tajnih trgovinskih sporazumih zrcalijo še dodatne značilnosti vsestransko škodljivega kapitalizma, to so: namerno ustvarjanje strahu med ljudmi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, netransparentnost informacij, jemanje možnosti odločanja o svojem lastnem življenju, možnosti izbire, brezupnost, umetne delitve med ljudmi, mobing, odtujenost od dela in sočloveka, ko pa bi vendar morali sistemsko spodbujati k čimvečji notranji izpolnitvi/ zadovoljstvu vseh, ne le privilegiranih, in  k pripravljenosti soodločati o svoji usodi in usodi skupnosti. Kriv je tudi slabši in vse manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično in resnično kreativno razmišljanje ter za drugačne vrednote proti potrošništvu, s tem se manjša ozaveščenost, k vsemu temu prispeva tudi nedostopnost in vedno slabši zdravstveni sistem, vse večje onesnaževanje okolja, nekakovostna hrana, onesnažena voda, hormonski motilci itd. Tajni sporazumi korporacij in njihovih pajdašev, ki so preko lobističnih skupin — teh je le v EU nekaj 10 tisoč in že sicer krojijo zakonodajo po svoji meri v lažni parlamentarni demokraciji — ključni akterji v pogajanjih, so izraz zmage močnejšega, to je bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega in neobčutljivega, brezvestnega, zmage sebičnosti in zavisti, izraz makiavelizma, vse to nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, horizontalni demokratičnosti, vključenosti in humanosti.

Večina držav se je okoliščinam globalizacije prilagodila z obliko tržne države, kjer država neposrečeno oz. škodljivo sledi zahtevam in pritiskom globalizacijskih akterjev, tekmi do dna. Država je tako le podaljšana roka korporacij in čedalje manj služi državljanom, javnemu, skupnemu dobru.

Javnost ne bi smela nikakor zaupati zagotovilom pogajalcev čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP), da se prehrambeni standardi ne bodo nižali, treba se je zavedati, da bo v EU dovoljen uvoz hrane, ki ne bo dosegala lokalnih standardov. Kmetje bodo trpeli nevzdržno konkurenco. Sporazum TTIP je torej popolno orožje korporacij proti obstoječim in bodočim standardom varne hrane. Posebna past se skriva v zavajajočem izgovoru, da bodo standardi temeljili na trdni in zanesljivi znanosti. Vemo, v čigavem interesu deluje velik del konvencionalne znanosti v pogojih težnje za dobičkom, ko je ta vedno manj neodvisna in nepristranska! V resnici je taka znanost industriji prijazna znanost in direktni napad na načelo previdnosti. V EU naj bi bila cela  prehrambena veriga nadzorovana, previdnostno načelo pa omogoča intervencijo v katerikoli fazi te verige, v ZDA pa je, nasprotno, ves fokus zgolj na končnem produktu in ta se lahko regulira oz. prepove zgolj, če za prepoved obstaja konsenz o njegovi nevarnosti s strani trdne in zanesljive znanstvene skupnosti. Termin »zanesljiva znanost« je postal priročno oglaševalsko sredstvo industriji naklonjenih skupin, saj vsak kritičen znanstveni dokaz, ki ustvarja razpoke v trdni in zanesljivi znanosti, označijo za »instant znanost« in ga zavržejo. Po drugi strani pa zato iz skepse in nezaupanja v klasično znanost  nastaja tudi obratna skrajnost: šarlatanske teorije zarot in premalo verodostojne kvaziznanstvene struje, ki žal le odvrnejo pozornost z bistvenih dokazljivih problemov kapitalizma in po krivici zavračajo prav vse, kar prihaja s strani uradne stroke.

Če se vrnem nazaj k ogrožanju varnosti hrane in ponazorim s primerom iz prakse: po evropski zakonodaji morajo biti živila z vsebnostjo GSO (op. genetsko spremenjeni organizmi) označena, v ZDA pa ne. Če v EU sprejmemo zakonodajo ZDA, to pomeni, da se ne bomo več sami odločali o tem, ali bomo jedli hrano z GSO ali ne, o tem bodo namesto nas odločali proizvajalci oz. korporacije. To pa je kršenje osnovne človekove pravice do zdrave hrane. V EU mora podjetje vnaprej dokazati, da kemikalija na trgu ni škodljiva za zdravje. V ZDA pa morajo uporabniki dokazati škodljivost kemikalije. Tako zakonodajo naj bi transatlantski sporazumi prenesli v Evropo. Po eni strani pogajalske skupine zahtevajo več zanesljive znanosti, po drugi pa skrivajo rezultate študij te iste znanosti ali pa jo same financirajo in razglašajo za objektivno. Poleg tega so najbolj močne lobistične skupine prav s področja kmetijstva, nekatere najmočnejše je k sodelovanju povabil prav Generalni direktorat za trgovino Evropske komisije! Podjetja iz agroživilske panoge tudi močno podpirajo intenzivno vključevanje v pogajanja javnih agencij za varno hrano, ameriško FDA in evropsko EFSA, vendar sta ti dve agenciji pri postavljanju svojih standardov močno odvisni od raziskav oz. študij s strani industrije in tako močno vpleteni v konflikt interesov. Podrobnejši pregled sestave zaposlenih na EFSA je pokazal, da ima skoraj 60 % njihovih strokovnjakov vezi z industrijo in lobisti. Pri FDA je stanje še veliko bolj alarmantno, tam so zaposleni celo nekdanji vodilni pri korporaciji Monsanto, ki lobirajo za interese umazane industrije. Temu pojavu sodelovanja in izmenjave položajev med javnim in zasebnim sektorjem rečemo tudi »pojav rotirajočih vrat«.

Prvi korak odstranjevanja trgovinskih ovir na področju kmetijstva je koncept vzajemne pripoznave varnostnih standardov kot enakovrednih, s čimer bo produkt po nižjih ameriških standardih avtomatično pripuščen na strožji evropski trg. Resni problemi bodo nastali na področju ravnanja z rejnimi živalmi, označevanja hrane, higienskih in varnostnih standardov, vključno s pravili glede GSO in pesticidov. Še posebej bo posledice občutil evropski sektor živinoreje, treba se je tudi zavedati, da živinorejska industrija v ZDA uporablja veliko količino hormonov in antibiotikov, ki predstavljajo resno zdravstveno grožnjo odpornosti na superbakterijo. Evropsko meso bo ob uvoženem ameriškem dražje zaradi višjih in dražjih standardov proizvodnje in bo slej kot prej podleglo konkurenčnemu nižanju svojih standardov kvalitete in varnosti, da bi lahko tekmovalo s cenejšimi, enako velja za mlečne izdelke. Transatlantski pesticidni lobi je začel tudi svojo kampanjo proti ukrepanju EU na področju kemikalij, ki so znane kot hormonski motilci.

Ko bo EU enkrat sprejela nižje ameriške standarde za uvožene proizvode, bo naslednji logičen korak industrije harmonizacija oz. poskus izenačevanja teh standardov med ZDA in EU.

TTIP pa bo tudi močno povečal vpliv korporacij na politično odločanje, ki bo krojilo usodo kmetijstva in varne hrane za naprej, s tem pa zaprlo možnosti za preobrazbo kmetijstva v sonaravno in vzdržno. Nasprotno, vsak poskus zakonodajnega ukrepa, ki bi zagovarjal trajnostno pridelavo hrane, bo označen za trgovinsko oviro. To je pravo uresničenje sanj velikih in vplivnih skupin ter ameriškega ministrstva za gospodarstvo, ki to načrtujejo že desetletja in želijo soustvarjati zakonodajo in vnašati svoj korporativni vpliv, brez vpogleda in vpliva zainteresirane javnosti. Korporacije bodo v proces vpletene od samega začetka, veliko preden bo sploh dana možnost za vzpostavitev javne in demokratične razprave. Sporazum predvideva zgodnji sistem opozarjanja na sleherno zakonodajno pobudo ali drug predpis s potencialnimi učinki na trgovino, kar bo v praksi zelo otežilo oz. praktično onemogočalo sprejemanje novih varnostnih standardov. Vendar do zapleta lahko pride tudi na izvedbeni ravni EU, stran od oči Evropskega parlamenta in javnosti, neposredno v domeni Evropske komisije, ki lahko tehnično redefinira prag in standarde za kontaminacijo ali varnostne preverbe glede raznih spornih snovi, ne da bi ji bilo sploh treba spreminjati zakone na tem področju! Tudi sicer je Evropska komisija že sama po sebi nedemokratična institucija, pod velikim vplivom lobističnih skupin, ki krojijo zakonodajo na EU ravni, zato je v prihodnosti potreben širši razmislek o demokratizaciji organov EU ter ukrepov za snovanje in izvajanje novih politik z več soodločanja od spodaj navzgor, ki bodo nadomestile lakajsko pasivno sledenje politikam izvršenih dejstev s strani naših političnih »predstavnikov«.

Če bo TTIP vseboval mehanizem za reševanje sporov med investitorjem in državo investicije, bodo korporacije dobile še močnejše orodje za vlaganje direktnih tožb proti celi EU ali ZDA ali celo proti posameznim državam članicam EU, vključno z regulatornimi ukrepi, ki bi jih slednje sprejele na nižjih ravneh, kar bo pomenilo dodaten pritisk na javne finance in bo nato posledično skozi nova varčevanja breme ponovno padlo na pleča že tako deprivilegiranih prebivalcev.

Ko se odločanje o pomembnih področjih družbenega življenja prenese od državljanov ter lokalne in državne oblasti na globalne trgovinske pogajalce, ki jim ni mogoče pripisati in izterjati odgovornosti, je to že popoln zaton in dokončna smrt demokracije. Prav tako so ogroženi razvoj, življenje in zdravje, kadar so za državljane bistvene storitve, kot so zdravstveno varstvo, oskrba z vodo in električno energijo, šolstvo, javni prevoz, poštne storitve, komunala ipd., pod upravljanjem tujih korporacij, ki težijo zgolj k plemenitenju svojega dobička, namesto da bi služile interesom in avtentičnim potrebam državljanov. Vse to je predmet sporazuma TISA. Privatizacija praviloma vodi v povečevanje cen storitev za nižjo kvaliteto. Sporazum TISA npr. ne predvideva določb, ki bi tujim investitorjem v storitvenem sektorju nalagala obveznost, da skrbijo za javni interes ali ki bi zagotavljale odgovornost teh zasebnih korporacij za trajnostni humani razvoj. Storitve, ki so zasnovane v javnem interesu, se morajo tudi izvajati izključno v javnem interesu, pod nadzorom javnosti in potrebujejo močno regulacijo ter demokratizacijo.

Prostotrgovinski sporazumi korporacijam zagotavljajo neomejen dostop do trgov, zaščito pred konkurenco, divjo privatizacijo, deregulacijo, uničevanje okolja in olajšano koriščenje naravnih in človeških virov. Z ustvarjanjem evropsko-ameriške (oz. evropsko-kanadske) prostotrgovinske cone smo priča transnacionalnemu socialnemu inženiringu, kjer se bodo šibkejše države prisiljene prilagoditi sprejetim ukrepom močnejših, torej korporativni kolonizaciji, izgradnji korporativnega oligarhičnega svetovnega reda in tiranije kapitala, ki, tako kot vsak parazit, dolgoročno ubije svojega gostitelja, torej človeka in njegovo življenjsko okolje.

Naj na kratko osvetlimo logiko kapitalističnih receptov. Varčevalni ukrepi pomenijo osiromašenje prebivalstva, tako da so ti potem pripravljeni sprejeti ponujene strukturne prilagoditve.  Strukturne reforme, kot so privatizacija državnih podjetij, naravnih virov in vsega skupnega, nižanje okoljskih in varnostnih standardov, pomenijo izkoriščanje ljudi in okolja ter koncentracijo ekonomske in politične moči v rokah korporacij oz. peščice. Ta nerazdružljivi dvojček naj bi ustvarjal pogoje za investicije, konkurenco in gospodarsko rast, čeprav tudi to ne drži vedno oz. se rast celo zmanjša ob pretiranem varčevanju (še ena padla dogma neoliberalne agende), vedno pa drži, da se ne glede na recesijo ali na pozitivni gospodarski ciklus povečujejo dobički peščice, povečuje pa se tudi družbena neenakost!  Konkurenca pa je drugi izraz za protekcionizem, pisan na kožo korporacij, saj jim omogoča poceni nakup nacionalnih bogastev in kasnejšo fleksibilnost glede nižanja delavskih pravic. Preko investicij korporacije tudi narekujejo smer gospodarstva in razvoja držav.

Prosta trgovina in t. i. prosti trg, v resnici vedno trg oligo-/monopolistov,  je tekma do dna, je razčlovečenje, je barbarstvo! Kapitalizem ne sprejema kompromisov, temveč nas s svojimi načeli pripelje do ekstremov, vseh nasprotnikov pa se želi znebiti, pri čemer ne izbira metod.

Za konec, kakšne  so možnosti rešitev, kakšne strategije mora prevzeti organizirani družbenopolitični in civilnodružbeni upor vseh sorodnih naprednih sil v družbi, tako znotraj držav kot internacionalno?

Država mora predvsem znati upravljati s skupnim. Kadar izgubi to sposobnost, izgubi tudi svojo legitimnost. Biti človek je vrednota in ne slučajnost! Ljudje imajo pravico participirati pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje in blagostanje. Izvrševanje te pravice na neposreden način je v njihovo korist in nujo. Za zgled nam lahko služijo deli Latinske Amerike, ta je veliko pred nami izkusila vse pasti neoliberalne dogme in se ji uspešno uprla.  Poleg  mnogih dobrih sistemskih rešitev na nacionalnih nivojih v posameznih državah, npr. primer participativnega proračuna in posebne pravice zemlje kot samostojne nosilke pravic, pa je posebej treba izpostaviti primer Ekvadorske vlade, ki je ob podpori številnih držav in družbenih gibanj širokega spektra civilne družbe OZN predložila posebno peticijo o vzpostavitvi mehanizma znotraj OZN za reguliranje in sankcioniranje nezakonitih dejanj transnacionalnih korporacij, zlasti na področju kršitev človekovih pravic. To pravno orodje bi zagotavljalo dostop do pravice in povračila tudi tistim prizadetim, ki jim domača ureditev tega ne omogoča.  Podobno moramo v Sloveniji vršiti pritisk na vlado in evropske institucije oz. vse pogajalce v njihovem imenu, da v sodelovanju z javnostjo preučijo vse možnosti za izključitev najbolj občutljivih oz. vseh ključnih področij družbenega življenja iz predmeta sporazumov.

Za preboj je nujna  tudi sprememba paradigme neomejenega zasledovanja  ekonomske rasti, ki pomeni le še več uničevanja in onesnaževanja narave  ter izčrpavanja naravnih virov, potreben je razmislek onkraj rasti, kjer je poudarek na kakovosti življenja, na pravični redistribuciji in spremembi lastniških odnosov, ne pa na količini potrošnje in napihnjeni potrošniški mentaliteti. Različne ekološke krize na našem planetu bodo očitno morale postati še hujše, preden bodo takšne ideje  pridobile na verodostojnosti in bodo upoštevane. Spodbudno pa je, da se je razprava o vzdržnosti in krizi rasti vsaj resno začela. Kot zgled organiziranega upora najdemo primere tudi doma, en tak je primer delovanja koalicije Združena levica, drug pa spodbudna sestava tokratne široke koalicije proti tajnim sporazumom, ki pa mora postati trajna oblika učinkovitega upora proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja oz. tiranije kapitala, saj se zavedamo, da noben kapitalizem ne more biti ne trajnosten ne zelen ne human ne etičen! Floskula kapitalizma s človeškim obrazom pomeni le to, da se brezobzirno izkoriščanje prenese na kak drug del planeta, sicer pa kvečjemu to, da ohranja nekoliko bolj »zadovoljne sužnje«, zaslepljene s potrošništvom, saj se zaveda, da so ti največji sovražniki svobode.

Smrt korporacijam in kapitalizmu, svoboda ljudem in preživetje planetu!

 

VIDEO POSNETEK GOVORA: 

 

 

 

 

Edina prava revolucija, dr. Mitja Peruš

Edina prava revolucija                                                                     

Mitja Peruš

KAPITALIZEM KRŠI USTAVE

Kapitalizem nas ne le izkorišča, goljufa in zasvojuje, temveč tudi uničuje naše zdravje in okolje – smrtno nevarno. Skoraj nič res hudega se večini ljudi še ni zgodilo, a ponorele sisteme se ne da ustaviti, razen morda z zamudo, škodo in ogromnimi napori. To, imenovano vztrajnost ali inercija, velja za družbo in naravo, finančne in podnebne sisteme, pa še marsikje. Neupoštevanje gona vztrajnosti sistemov je največja napaka v današnjem razmišljanju. Najbolj se to kaže pri bližajoči se podnebni in biološki katastrofi. Mnogo najuglednejših znanstvenikov, ne le med ekologi in klimatologi, opozarja, da je skorajšnje izumrtje človeške rase po lastni krivdi precej verjetno (npr. M. Rees, D. Deutsch, F. Fukuyama,…).

UNIČEVANJE PODNEBJA IN RAZNOVRSTNOSTI ŽIVLJENJA

Na prehodu oktobra v november 2012 se je vremensko dogajalo kar nekaj, kar se še nikoli ni – čez ves svet. A neurja še podžigamo. Napori za stabilizacijo podnebja bodo še do 2020 omejeni na Kyotski sporazum manjšine držav in posamezne »samoobvezujoče« ukrepe nekaterih iz preostale večine. Daleč premalo, vemo naravoslovci! Morda je durbanski »kompromis« lep diplomatski dosežek EU glede na surovo resničnost politike, a s prepoznimi učinki za varno stabilnost narave. Tvegamo megalomansko nenadno in nepovratno podnebno katastrofo, neznansko večjo kot pričujoče spremembe podnebja [1]. Kritika ne leti na EU in slovensko delegacijo, ki sta se trudili, in tudi ne toliko na zdelani Tretji svet, temveč pretežno na ZDA. Angloamerika se ima za vodilno, a je spet izdala ves svet – s svojo največjo krivdo in največjim egoizmom. Nevarnost je, da bodo ZDA šle do konca kot Hitler in bi najverjetneje podobno končale.
Bolj ko motimo ozračje, gozdove, vodovje idr. s posegi, večja vremenska nihanja nastajajo. Podnebni kaos se bo vlekel in prevesil tudi v družbenega in zdravstvenega. Moramo se prilagoditi naravi in bomo se prilagodili, pa če bodo zato pomrli (skoraj) vsi ljudje in izumrle skoraj vse višje živali. Če se je toliko ledu stalilo, ne bo drugače. Ali pa bo udarilo kaj drugega ali še navrh. Dokler ne bomo znali reciklirati kot zna narava (še stoletja ne), je materialna potrošnja enakovredna onesnaženju. Zato velja zmanjšati splošno potrošnjo—ne le izpuste CO2—saj »poka po vseh šivih«: od erozije in samovžigov do azbestoze in hormonskih motenj. Spomnite se ozonske luknje, nastale zaradi ničesar večjega kot razpršilcev in hladilnikov, ki nas bi/bo spražila. Ocenjujejo, da povprečen Zahodnjak potroši nekajkrat več (5 do 7 krat) kot lahko prenese planet. Tako se življenje ohranja le, ker v Tretjem svetu zaenkrat trošijo veliko manj od nas. A trendi so v vsakem smislu katastrofalno rastoči.
Človeško onesnaževanje (plus uničevanje biosfere) je, do danes zanesljivo dokazano, najverjetnejši razlog za podnebno katastrofo – tista »kapljica čez rob«, ko narava naenkrat ne more več vpijati toplogrednih plinov kot nekoč. Je edini razlog pod našim nadzorom. Dvignili smo koncentracije CO2 na raven, ki je ni bilo pol milijona let [2]. Četudi včasih lahko nastopajo tudi naravni ciklični dodatni razlogi za pregrevanje Zemlje, moramo počistiti svoj odločilni del – torej našo »piko na i«, ki je porušila ravnovesje. Če kdo še ne verjame, naj se vpraša: Zakaj današnji podnebni kaos časovno tako natančno sovpada z eksplozijo civilizacije? – drugi naravni cikli, pogojeni s spremembami Sonca, vrtenja Zemlje in marsičem, namreč trajajo po stotisoče ali desettisoče let, ne pa desetletja. Ali pa: zakaj bi ti naravni cikli postali pomembni prav zdaj?
Kakšnega fantaziranja in neodgovornosti so sposobni tisti, ki nočejo priznati človeškega uničevanja podnebja – nevedneži, arogantneži, naftarji, kapitalisti, ekspanzionisti, ekstravagantneži, zaslužkarji, avanturisti…! Danes je znano, da so lobiji in politiki silili znanstvenike, tudi z nasilnimi grožnjami, v molk ali potvarjanje rezultatov. Še danes mnogi, ki že vedo resnico, sistematično lažejo in v medijih aktivirajo lažne »znanstvene« propagandiste in plačance. Posebno čudne ideje prihajajo od naveze naftarjev, premogarjev in celo geologov, seveda tudi naših.
Odziv ozračja na povišane koncentracije toplogrednih plinov vodi do dvigovanja povprečne temperature, okoli te dvigajoče krivulje pa se pojavljajo vse večja nihanja temperature, vlažnosti idr. To razloži, zakaj otopljevanje lahko prinaša tudi občasno skrajnost mraza. To teorijo potrjuje, ne pa ovrže, kot mislijo neuki. Kot raziskovalec kompleksnih sistemov videvam, da ljudje brez znanja o sistemih zelo zanemarijo oziroma spregledajo vpliv vztrajnosti (inercije) kompleksnega, npr. podnebnega ali ekonomskega, sistema. Zakasnjene posledice so naposled NEizogibne. Po domače: Tudi če takoj prenehamo motiti podnebni sistem, se bo uravnovesil šele čez mnogo časa (stoletja), ker bo preveč CO2 ostalo še dolgo v ozračju. Torej, zaradi inercije sistemov (to je, žene jih za nas predaleč) odločamo svojo bodočo usodo danes! Kot sistemi vplivajo drug na drugega, so tudi »njihove krize« prepletene v eno veliko. Ta kriza bo veliko hujša kot vse prejšnje, ker je ne bo mogoče dolgo reševati z gospodarsko inercijo (proizvodnjo vedno manj pomembnih reči), saj je planet omejen.
4000 klimatologov Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) že vsaj deset let jasno sporoča, da bo temperatura predvidoma rasla še sto let in več, morska gladina pa bo rasla še tisoč let in več, potem ko bomo CO2 (skoraj) nehali izpuščati. Pa niti ne zmanjšujemo izpustov kaj dosti in žal še dolgo ne bomo. Torej se bodo posledice hitro in strašansko večale ter bodo lahko (celostno) do neštetokrat hujše kot danes! Že kmalu je namreč pričakovati vojne s tem obeležjem, precej večje kot so že (npr. v Darfurju zaradi širitve Sahare zaradi podnebnih sprememb). Milijarde se bodo selile… Ne bo dolgo, ko denar niti največjim bogatašem ne bo mogel koristiti, razen čisto slučajno.
Že današnji vplivi so nepovratni. 30% vseh živalskih in rastlinskih vrst je že izumrlo zaradi človeških pretiravanj!

EDINA REŠITEV JE ZMANJŠEVANJE POTROŠNJE

Kljub kyotski zavezi bi radi delali šoštanjsko termo-zablodo (TEŠ6) in še marsikaj, npr. podnebno škodljivo amerikanizirano živinorejo, tudi mi. Otroke, zanamce smo izdali! Podeželane tudi! Tretji svet smo izdali! Živalstvo in vso naravo mučimo! Ali gre za to, da si privoščimo še zadnji potrošniški karusel direktno v smrt brez trpljenja? Ne bo šlo, ker ljudi zagrabi gon po preživetju. Med odmiranjem na obroke se začno dogajati neverjetne reči. Strašne na eni in veličastne na drugi strani! Edino v tem pa je še nekaj upanja ob takojšnji spremembi, ki je možna, če se vsak spremeni zdaj. Pa še kako se bomo spreminjali, ko bo sila! Prej ko bomo začeli, lažje bo.
Sicer priznajmo možnost milijardnih človeških žrtev. Ne bodimo kot tisti, ki so se leta 1990 zgražali nad Drnovškom, ko je omenil nevarnost stotisoč mrtvih v Jugoslaviji. Resno napovedujem(o) razpad te civilizacije (če ne bo megalomanskih ukrepov kmalu); a tudi če ga ne bo, bo to zgolj po zaslugi nas, ki opozarjamo in/ali varčujemo s porabo. Zaenkrat kaže, da smo nesposobni preživeti kot ljudje. Ob sedanjih trendih: če morda kdo bo preživel vojne zaradi uničevanja planeta, bo to tak, ki tega ne zasluži in takšen bo vedno ogrožal obstoj živega in sebe.
Nujno je NAJstrožje zmanjševanje CO2 idr., a nič ali čim manj z nuklearkami, biogorivi (ki dražijo hrano), bognedaj s »kemijo«, gensko spremenjenimi organizmi (ki zaenkrat so zdravstveno tveganje in nevarnost monopola) ipd. Tehnologije so le del rešitve; pogosto so same problem, sploh ob človeških interesih. Ob vsej zmešnjavi in nevednostih je najzanesljiveje zmanjševati porabo vseh vrst, predvsem luksuza, poletov, mesa, plastike. Plastična družba je krvava, za nafto teče kri. Voda v plastenkah v povprečju niti ni boljša od vode iz pipe, kažejo raziskave, je pa izračunano tisočkrat dražja in škodljiva – ekološko in politično zaradi pomanjkanja v suhih predelih. Že zaradi eko-razlogov bi bilo treba uvesti davek na (večje) nepremičnine.
Ni res, da posameznik ne more nič prispevati: Lahko zmanjša potrošnjo. Nehajmo kupovati toliko, nismo osamljeni in zgledi vlečejo, pa bo pretiranega kapitalizma hitro konec! Saj živimo v konzumerokraciji. Kar in pri komer kupimo, temu dajemo energijo in moč. Če kupimo neumnosti (to je danes 95% izdelkov), podpiramo neumnosti in (često goljufive) izdelovalce, kar nas prej ali slej udari nazaj. Večji potrošnik – večji grešnik!

VZPODBUJANJE KONKURENČNOSTI JE ZAROTA »ELIT«

Kdor dobi denar, ga bo (če ni moder) večidel potrošil, tudi brez potrebe. Začaran krog gospodarske rasti in porabe je primer vzpodbujajoče povratne zanke in vodi v nestabilnost oziroma »eksplozijo« sistema. To je osnova kibernetike. Torej so današnja civilizacijska prizadevanja res otročja napaka! Edina trajnostna rast je odslej duhovna. Zakaj ne uvedemo vzdrževanje ničelne gospodarske rasti, ničelne inflacije, ničelne obresti (saj kaj drugega v današnjih okoliščinah destabilizira) ali pa vsaj popolne vključitve eko-stroškov? [3] Ali ne bi bilo najbolje enakomerno uničiti nevredne vrste denarja, ker je v družbi preveč dolgoročno škodljive dinamike? Gospodarstvo, odvisno od nekulturno pretirane potrošnje, je postalo samomorilsko — račun brez krčmarja (narave). Če je družbeni sistem tako zelo odvisen od rasti, mora biti notranje nestabilen in gnil – poln napačnih vrednot in nepravilno ocenjenih vrednosti – blefiranja enih na račun drugih. In ko ti lažni »balončki« pokajo, jih rešujejo (pretežno) z davkoplačevalskim denarjem. Ne le finančna mreža, tudi širša, je ušla iz človeškega nadzora. Ne sanjarite, da bo materialni življenjski standard boljši. Ne more biti. Vsaj naslednjih nekaj kriznih desetletij (brez »čudežev«) ne. Na domala vseh področjih je človeštvo doseglo meje – zaenkrat.
Strateško gledano: Živimo v »diktaturi narave«, kjer predvidoma tehnološke inovacije nikakor ne bodo zadosten izhod. Zato bi bila malodane edina rešitev za civilizacijo globalna vzajemna omejitev potrošnje (in rodnosti) ter stopnje tekmovalnosti z novimi jasnimi pravili »igre«, dogovorjenimi v okviru Organizacije Združenih Narodov, vključno s kolektivno osamitvijo nepristopnikov. Sicer ne bo konec brezglavega tekmovanja in s tem medsebojnega uničevanja. Ta »piramidna igra« koristi le elitam. Vrh bo zgrajen na gori trupel. Ali ni že nujno prizadevati se za »nemogoče«?
Znanost se ne ukvarja (več) z naravo, temveč z možnostmi manipulacije z njo. Vse za ljube potrošnike in konkurečnost. Biologija namesto preučevanja živih bitij vse bolj le prešteva njihove izumrle vrste. Okoli tretjina vseh vrst je že genocidno uničenih za vedno, druga tretjina je ogrožena! Ali res mislite, da lahko preživimo brez zadosti gozdov, alg, koral, živali? Brez ogroženih vrst še mnogih zdravil ne bo mogoče izdelati [4]. Mnoge smrtno nevarne ekološke katastrofe se še seštevajo in niti ne poznamo vseh. Upoštevajmo tudi začarane kroge kot npr. zelo povečano potrošnjo zaradi odpravljanja škode podnebnih katastrof – do 20% bruto družbenega produkta, po komisiji Svetovne banke na čelu z N. Sternom. Zato od ekspanzije k impanziji!
Nove tehnologije same vsaj večine od nas ne bodo mogle rešiti praktično, četudi bi nas teoretično morda lahko. Z njimi namreč upravljamo ljudje. Spremeniti ali ljudi ali razvoj! Žal so tudi mnogi strokovnjaki že izgubili stik z realnostjo. Umetno je, celostno gledano, vedno slabše od naravnega, ker smo del narave. Raka je že 80% zaradi okoljskih razlogov; tudi zato ga je vse več. Razvoj je bil vznemirljiv, a vse se žal najprej zlorabi, šele nato koristno uporabi. Človeštvo večinoma še ni zrelo za današnje razvite tehnologije. Naslednji primeri dokazujejo naše neumnosti:
Umetna vlakna so bila velik hit. Nekaj desetletij smo se potili v nelagodni viskozi, dokler nismo spet pogrešali bombaža. Podobno z bomboni in hamburgerji. Klimatske naprave morda povečajo trenutno udobje, a lahko dolgoročno povzročijo zdravstvene težave in eko-energetsko škodo zaradi potratnosti.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so mnogo govorili, da bomo živeli leta 2000 že v vesolju. Pa je šlo le za vojaško motivirano propagando. Za pobeg v vesolje bi Zemljo skurili, toliko energije terja. Tehnološki čudeži pa tudi ne gredo kar tako.
Napovedovali so umetno inteligenco. Ko pa je vse bolj kazalo, da je ne bo (razen nekaterih sicer koristnih računalniških programov, ki pa jih najprej zagrabi vojska), so začeli »napihovati« o umetni zavesti. (Zavesti višjih živali pa niso prepoznali.)
Zatrjevali so, da so mobilni telefoni varni, nedavno pa so se znašli med potencialno rakotvornimi zadevami. Bazne postaje in brezžični internet spadajo zraven.
Govorili so še nedavno, da bo tehnologija kmalu omogočila preobilico prostega časa, da bo vsak lahko delal tisto, kar res hoče. Jim danes verjamete? Kaj je šlo narobe? Znanost in večina tehnologije ne, pač pa podrejevanje znanstvenikov »jastrebom«. Če ti potrebujejo toliko zlorab, moči in oblasti, so globoko zagotovo prestrašeni.
Gensko spremenjena hrana, farmacevtski prijemi (npr. cepljenja proti gripi, nutracevtiki – »zdravila« v hrani) ter pretiravanje pri prenosnih telefonih in spletu vsebujejo poskuse popolnega nadzora…
Ali nista torej »napredek« in rast »koristna« pretežno le še za priprave na vojno in zasužnjevanje? Zaradi zapletenosti sistema in zato nepreglednosti nas mnoga globalna podjetja neopazno masovno izkoriščajo. Znanost in tehnologija, ki sta prinesli oblast Zahodu, in družbeni sistemi so prikrito zasužnjevani s strani vehementnih grabežljivcev. Svet je organiziran za povprečneže s strani vehementnega dela povprečnežev. Za denar se dobijo pretežno le povprečne ali površinske stvari, kažejo analize. Npr. Thilo Bode (2007, str. 0, 15, 16) piše, podobno kot mnogi znanstveni avtorji, o živilih: »Potrošniki so sistematično goljufani… legalno zastrupljani… Kakovost živil se ne zrcali v ceni.« Tako npr. goljufi uničujejo srčne eko-kmete, ker so se prihulile v sistem. Privatizirajo vodo, semena… [5] Tako je na vseh področjih. In »da vendarle (še) ni tako hudo« (pravzaprav je, a le ne izgleda tako!), je zasluga deloholikov in izkoriščanih, največ v Tretjem svetu, saj se na njih na koncu dokazano prenaša največ bremen. Npr. večino kakava za vas naberejo otroški sužnji, ki garajo ves dan. Vendar: Pred sto leti je Britanija sama obvladala tretjino sveta, danes niti skupaj z ZDA ne zmoreta Iraka samega; pol sveta pa ne Afganistana. Tretji svet se bo hote ali nehote maščeval, ker ga nobena vojaška moč ne bo zmogla. Ker je svet danes preveč prepleten!
Kaže, da Zahod ne bo konkurenčen s Kitajsko, saj zlorabljamo demokracijo in smo zato nedisciplinirani. Kako perverzni so pritiski na Vzhod, naj še poveča porabo! Ali bodo tako neumni, potem ko so disciplinirano zmanjšali rodnost in raje podcenjujejo yuan? Pravočasno se je treba dogovoriti s Tretjim svetom, ne pa tekmovati.

POVZETEK CIVILIZACIJSKIH NEUMNOSTI IN POSLEDICE

Podnebne spremembe in onesnaževanje ter lastna gniloba bodo kmalu pretvorile kapitalizem v oligarhično anarhijo. Skoraj edina alternativa vsega tega je pravo duhovno eko-življenje. Vse drugo je placebo, iluzija, čeprav ob poštenosti ne bi škodilo tako zelo. In največja iluzija je pridružiti se Mafijam in pohlepu! Te zmagajo vedno le kratkoročno in navidez. Če ne bomo kmalu zmanjšali porabe, bo večina živih bitij počasi pomrla, pa tudi razvajene Mafije! Lahko pa ustvarimo skromno vzporedno življenje mimo njih.
Res vse kdaj propade. Vesolje je sicer nesmrtno in v njem bomo ostali »zapisani« večno, a ne kot v sedanjosti. Težje kot smrt, če je dostojanstvena, pa je banalno življenje. Ali ga nismo zavozili v sramoto? Po nepotrebnem. Naši predniki so garali in si odtegovali, mi pa zavozimo nastali »zemeljski raj« (raj glede na preteklost) v dveh generacijah le iz objestnosti. Nasledniki (če jih bo kaj) bodo gledali na našo dobo kot sramotno.
»Če ne moreš narediti nič pametnega, ne naredi nič.« (Lao Zi) Vsaj to. Namreč, denimo 95% delovnih mest proizvaja večje (npr. alkohol, tobačne izdelke, orožje) ali številne »manjše« neumnosti (npr. prevelike hiše in vozila, kozmetiko, pobarvane osladne pijače, »napihovanje balončkov« in nenazadnje gospodarsko ekspanzijo) — s tem pa (dolgoročno) škodo. Treba jih bo transformirati ali pa je bolje dati odpoved in hoditi na sprehod. Človek ne rabi dosti za duhovno bogato preživetje. Do civilizacijskega kolapsa, ki sicer pride za vse, se bo že dalo preživeti. Ker so šli predaleč, velja odtegniti (samo)spoštovanje »materialistom« — zbiralcem premoženja.
Pričakovati je množičen beg v pobožnost, »nadnaravnost« in vraževerje – veliko bolj iz strahu »pod krilo« kot k notranji spremembi. Kajti verjetno bo najprej zavladala neka lažna-eko-diktatura samozvane »elite« tajkunske, mafijske ali/in fašistične vrste, ki ga bo lomila po starem, veliko večino človeštva pa bo silila v skrajno varčnost. Najverjetneje bi sledila anarhija, začenši podobno kot v londonskih in pariških predmestjih, občasno presekana z intervencijami visokotehniziranih biričev. Nihče, niti najmočnejši, ne bo varen (skoraj) nikjer.
Z zmanjšanjem potrošnje lahko prisilimo kapitalizem, da se omili. Če se ne zna predrugačiti, ga bo treba ukiniti. Že zdaj velja iskati nov sistem, čeprav je težko, onstran sistemov 20. stoletja! Zakaj je kapitalizem slab sistem (razen začasno) že v osnovi? Ker nikogar ne naredi dolgo srečnega. Čredni ljudje namreč niso nesrečni, ker imajo malo, temveč ker imajo manj kot drugi. Ne bi jim bilo dovolj imeti lasten planet, če bi sosed imel dva. Moder človek pa se ne primerja z drugimi. On živi. Ali ni bolje se neposredno posvečati temu (npr. dobremu počutju, spontani zabavi, sproščenosti, doživljanju), za kar nespametni porabljajo denar?
Danes so stvari nepregledne. Kakovost razpozna lahko le malokdo. Kako bi torej znal kupiti najboljše, razen kaj površinsko »lepega«? Denarna družba je »enoparametrična«, zato ne more ustrezno delovati – ker ena številka ne more biti merilo vrednosti v tako raznolikem svetu (raznih vrst vrednot, posebno kvalitativnih). Po domače: vsak mafijec si prigrabi denar brez koristnega dela. Ogromno današnje poslovne »uspešnosti« je zgolj agresivnost. Zakaj ljudje tekmujejo? Iz potrebe, dolgočasja, imidža, kompleksa več- ali/in manjvrednosti, (samo)prisile (ego, strah)… Vsekakor si naredijo velikansko škodo, ker niso več oni. Torej velja omejiti tekmovalnost (»konkurenčnost«), ko začne škoditi. Zakaj po uradni čredniški modi? Ostanimo to, kar že smo v globoki pristnosti.
Postajamo vse bolj zasvojeni – potrošniško, z navadami, ekstravagancami, megalomanijo, sanjaštvom idr. Posebno zaskrbljujoč in spregledan trend pa so poleg drog »adrenalinske« motnje do (samo)ubijalskih razsežnosti. Adrenalinci morda znajo obvladati strah, ne znajo pa obvladati sebe. Bolj si zasvojen, bolj trpiš odtegnitev. Če se ne pazimo te biokemije, postanemo stroj.
Vzbujanje lažnih potreb in siljenje k potrošnji je danes (eko)zločinsko početje. Treba bo prepovedati oglaševanje (razen obveščanja), več obdavčevati za eko-sanacije in nagrajevati skromnost ter poštenost, takoj vsaj moralno. Zaščititi velja (redke) potrošniško nedolžne ljudi (brez teh bi že pomrli) in bitja. Razvoji Linuxa, Wikipedije, Wikileaksa in mnogih naravovarstvenih združb so primeri potencialov svobodne mreže neaparatčikov. Ti včasih deloma zablodijo, kot npr. New Age, a prav je imel Mahatma Gandhi: »Sam bodi sprememba, ki si jo želiš v svetu.«
Spreobrnjenje mas je težavno, a imajo veliko skritih moči. Dokazi so razvoji humanizma in religij sočutja, osebne higiene, rekreacije, opuščanje smetenja ali osebne oborožitve (s katero si danes prej v nevarnosti kot ne) idr. Le dovolj ljubezni in razumevanja lahko reši svet.

Opombe

[1] Gl. poročilo Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC) ali meteorološko glasilo Vetrnica 311 (2011) na: http://www.meteo-drustvo.si/domov/ (na desni).
Odgovori klimatologov tistim, ki ne verjamejo v človeški izvor podnebnih sprememb, so na: http://www.skepticalscience.com/translation.php?lang=22
[2] Encyclopedia of Global Warming and Climate Change; Encyclopedia of Environmental Change; A.J. Bloom: Global Climate Change, 2008; G. Monbiot: Vroče, 2006; M. Lynas: Šest stopinj, 2008; M. Cox: Climate Crash, 2005 – vse knjige v Centralni tehniški knjižnici.
[3] Prim. t.i. eko-kapitalizem. Monetarna alternativa: Margit Kennedy: Denar brez obresti in inflacije, knjiga v izdaji; prim.: MarjanaKos.wordpress.com
[4] Gl. tudi: C. Gericke idr.: Was Sie schon immer über Tierversuche wissen wollten, Echo, Göttingen, 2005.
[5] Jansen & Vellema (Eds.): Agribusiness and Society, 2004; Tansey & Worlsley: The Food System, 1995.

Glavni viri oziroma priporočena literatura

M. Balluch: Wiederstand in der Demokratie, Promedia, Wien, 2009.
T. Bode: Abgespeist,S. Fischer, Frankfurt/Main, 2007.
A. Callinicos: Imperialism and Global Political Economy, Polity, Cambridge, 2009.
E. Canetti: Množica in moč, Študentska zal., Ljubljana, 2004 (nem. orig. 1960).
H.-J. Chang: 23 Things They Don’t Tell You About Capitalism, Penguin, London, 2011.
C. Dohmen: Let’s Make Money, Orange, Freiburg, 2008.
T. Flannery: The Weathermakers: The History and Impact of Climate Change, Text Publ. Co., Melbourne, 2005.
F. Fukuyama: Konec človeštva, Učila, Tržič, 2003 (am. orig. 2002).
A. Gore: Odločitev je naša, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011.
N. Klein: The Shock Strategy (The Rise of Desaster Capitalism), Allen, London, 2007 (tudi v slov., nem.).
G. Lievesley, S. Ludlam (ur.): Reclaiming Latin America (Experiements in Radical Social Democracy), Zed, London, 2009.
T.F. Lovejoy, L. Hannah (ur.): Climate Change and Biodiversity, Yale Univ. Press, New Haven & New York, 2005.
J. Lovelock: Gaia se maščuje, Ciceron, Mengeš, 2007.
K.-H. Ludwig: Eine kurze Geschichte des Klimas, C.H. Beck, München, 2006.
R. Madron, J. Jopling: Gaian Democracies, Green Books, Totnes, 2003.
J. Medina: The Genetic Inferno, Cambridge Univ. Press, Cambridge, 2000.
J. Michie (ur.): The Handbook of Globalisation, EE, Cheltenham, 2003.
L. Napoleoni: Rogue Economics, Seven Stories Press, New York, 2008.
F. Polet (ur.): The State of Resistance (Popular Struggles in the Global South), Zed, London & New York, 2007.
J. Sage, L. Kasten (ur.): Enslaved, Palgrave MacMillan, New York, 2006.
T. Shelley: Exploited, Zed, London, 2007.
R. Sherlock, J.D. Morrey (ur.): Ethical Issues in Biotechnology, Rowman & Littlefield Publ., Lanham (MD), 2002.
Social Watch Report 20** (izhaja vsako leto).
J. Stiglitz: The Roaring Nineties (Seeds of Destruction), W.W. Norton & Allen Lane by Penguin, London, 2003.
B. Tappeser, A. Baier, B. Dette, H. Tügel: Die Blaue Paprika (Globale Nahrungsmittelproduktion auf dem Prüfstand), Birkhäuser, Basel, 1999.
K. Werner-Lobo: Uns gehört die Welt (Macht und Machenschaften der Multis), Hauser, München, 2008.
C. Williams: Terminus Brain: The Enviornmental Threats to Human Intelligence. Cassell, London, 1997 (tudi v nem.).
Worldwatch Institute: State of the World 20** (izhaja vsako leto).
J. Ziegler: Das Imperium der Schande, C. Bertelsmann, München, 2005 (prev. iz fr.).

Jože Vogrinc: Pravi kapitalizem

Javna pamet: Jože Vogrinc
Pravi kapitalizem
Kako je prepričanje, da je kapitalizem drugje pravi, pri nas pa ne, ideološko uporabno

http://www.mladina.si/117170/pravi-kapitalizem/

 

Mladina 43 | 26. 10. 2012

Ena izmed najbolj poceni fint, na katere mečejo državljane Slovenije neoliberalni ideologi, je ideja, da večina naših težav izhaja iz tega, da v Sloveniji še nimamo pravega kapitalizma. In kaj je narobe s tem tukaj, da menda še ni pravi? Baje to, da ne posnemamo dovolj vneto obrednih gibov, zaradi katerih menda tam, kjer prav plešejo, kapitalizem deluje prav, na revni strani Alp pa narobe. Tam pravna država deluje, tu ne. Tam so kapitalisti pošteni, tu goljufajo. Tam se država ne vtika v njihove posle, pri nas jih ovira. Tam vsak disciplinirano dela, pri nas čvekamo, namesto da bi delali. Tam so razvite zasebne storitve, tu svizci (pezdirska domislica) zapravljamo davkoplačevalski denar.

In kako je prepričanje, da je kapitalizem drugje pravi, pri nas pa ne, ideološko uporabno? Kakor injekcija anestetika nas omrtvi, da ne začutimo takoj, kaj je v resnici žiga-žaganje ostankov socialne države, požvižganje na zakonodajo, privatizacija ne samo premoženja, pač pa tudi javnih ustanov in dostopa do dela: pred našimi očmi se spreminjajo družbeni odnosi, množicam ljudi izpod nog izginjajo temelji njihovega obstoja, trgajo in režejo se razrahljane vezi medsebojne solidarnosti. Namesto tega se ta asocialna, protidružbena dejanja oblastnikov prikazujejo kot objektivna nujnost, ki jo moramo ubogati, pa se bomo znašli v pravem kapitalizmu. Pravi kapitalizem mora biti drugje, ne pri nas, da ga lahko prodajajo kot svetlo bodočnost in sanjsko deželo.

Dejansko je kapitalizem en sam, globalen. Ta tukaj je tisti od tam, tisti pravi. Pri nas ima pač učinke, kakršne ima v obrobnih deželah, ker so jih oblastniki pripeljali na rob. Živijo od tega, da v imenu pravega kapitalizma upravljajo dva milijona duš in pobirajo plače, rente in dividende kot njegovi podrejeni lokalni agenti.

Bogatejše države Evrope nimajo manj države, pač pa je imajo več. Tudi bolj socialna je. Njen prispevek k družbenemu bogastvu ni zanemarljiv, za kakovost življenja ljudi in za solidarnost med njimi pa je sploh bistven. Tudi tam pa je socialna država na udaru. V krizi se zdi kapitalu predraga, saj je privolil vanjo takrat, ko se je še bal revolucije in komunistov. Razširitev EU je bila odlična priložnost, kako vstopajoče države osvoboditi njihovega lastnega kapitala in znanja in kako z nižanjem standardov na Vzhodu pritisniti na delovne množice na Zahodu. Ta pritisk daje zdaj pravim kapitalistom dobiček z obrestmi. Nacionalne države v Evropi z rastočim šovinizmom in vsaka s svojo beraško malho so učinkovita ovira spoznanju, kdo izkorišča vse nas. Družbena struktura pravega in še ne prav pravega kapitalizma sta odvisni druga od druge in se na obeh straneh približujeta: neenakost raste, položaj ranljivih skupin ljudi se je silovito poslabšal, njihovo število se je močno pomnožilo. Ko se bogatejše države poskušajo izvleči na račun revnejših, se položaj revnejših slabša še hitreje in tudi pri njih – in vse skupaj ogroža EU v celoti. Močno povečuje nesoglasja med državami, ogroža kohezivnost in onemogoča Evropi (ne samo Uniji, pač pa tudi sosedom na jugu in vzhodu), da bi začela reševati dejanske probleme svojih prebivalcev.

Da se država tam, kjer je kapitalizem pravi, ne vtika v gospodarstvo, ni veljalo nikoli v zgodovini. Je čista fikcija. Kje bi bila Fiat in Renault brez stalne podpore Italije in Francije?

Da se država tam, kjer je kapitalizem pravi, ne vtika v gospodarstvo, ni veljalo nikoli v zgodovini. Je čista fikcija. Kje bi bila Fiat in Renault brez stalne podpore Italije in Francije? Za koga dela industrija orožja? Svetovnih razmer glede hrane in odnosov med bogatimi in revnimi državami ni mogoče razumeti brez vloge, ki jo že desetletja igrajo državne subvencije pridelovalcem (seveda v korist agroindustrije in izsiljevalskih vlad) v ZDA, Franciji in še marsikje. V državah, ki nam jih postavljajo za zgled pravega kapitalizma, je bil vedno poglavitni opravek države, da s političnimi, pravnimi in vojaškimi sredstvi zagotavlja kapitalu, ki ima bazo na njenem ozemlju (in katerega država je), privilegirani in po možnosti monopolni položaj v »prostem pretoku blaga in kapitala« po svetu in »doma«. V Sloveniji pa bi prav tisti, ki bi v imenu svobode kapitala radi vzeli družbi ostanke skupnega premoženja, radi tudi osebno odločali, kdo bo lastnik privatiziranega premoženja. Bolj incesten odnos med lastniki in oblastniki si je težko zamisliti!

Pravi kapitalizem je lahko za zgled tudi po zlizanosti lastnikov in oblastnikov. Korupcija prav tako cvete v ZDA in Nemčiji. Seveda zakonov sploh ni treba kršiti, če je kapital sam narekoval, kako naj bodo napisani, in so mu bili prilagojeni že vnaprej. Korupcija je družbeno fizično znamenje tega, da v neki deželi ali na nekem področju življenja pravkar poteka razširjena akumulacija kapitala. Strukturne reforme pa so družbeno fizično znamenje, da si neka država prizadeva akumulacijo pospešiti. Sinergija države s kapitalom je zagotovljena s kroženjem upravljavcev z mest v državni upravi na mesta v nadzornih odborih korporacij in obratno. Britanski trgovinski minister na primer vodi nadzorni svet velebanke HSBC, ki je bila obsojena zaradi pranja milijard evrov. Gre za izvršilno oblast, ki naj bi regulirala banke. Te banke, ki so speljale bilijone evrov v davčne oaze. To je pravi kapitalizem.

V pravem kapitalizmu je pomembno, kje si. Njegova udarna ost je bila dolgo kar daleč od oči privilegirane večine v privilegiranih državah – tiste večine, ki je deležna drobtinic z mize pravih kapitalistov. V krizi se je z delno razlastitvijo te večine, srednjega razreda bogatih držav, pravi kapital še okrepil. Zdaj tolče na blizu. Svetovno obrobje ni več daleč zunaj. Svetovno obrobje so neštete črne luknje, ki so zazijale po mestih in podeželjih Evrope.

 

Jože Vogrinc

»Vpliv kapitalizma, potrošništva in lažne demokracije na (ne)zdravje človeka in družbe«

»Vpliv kapitalizma, potrošništva in lažne demokracije na (ne)zdravje človeka in družbe«

http://tehtnica.wordpress.com/2012/09/19/vpliv-kapitalizma-potrosnistva-in-lazne-demokracije-na-nezdravje-cloveka-in-druzbe/

Potrošništvo je eden temeljnih simptomov in principov kapitalizma, zato ga je treba obravnavati v širšem konceptu družbeno-ekonomskega sistema. Vzroki zanj ležijo torej v kapitalistični družbi vrednot in zakonov profita, materializma in tekmovalnosti. Posledice potrošništva, na drugi strani taistega sistema, kjer je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na »svobodnem trgu«, pa so poleg jasne etično-moralne spornosti, izkoriščanja človeka in omejenih naravnih virov, onesnaževanja okolja, še neposredni in posredni škodljivi učinki na zdravje, mentaliteto, vedenje posameznika in posledično skupnosti kot celote. Ker eni trošijo, kopičijo, posedujejo preveč (nekemična zasvojenost s pohlepom, močjo ali trošenjem), so drugi le še potrošno blago! Začaran krog »Matrice« je sklenjen, saj je »najboljši potrošnik« nezadovoljen, v globini nesrečen človek – izpolnjen človek namreč ne rabi materialnega izkazovanja lastne vrednosti niti potrditev zunanjega uspeha ali hedonizma lažnega udobja in ugodja za kompenzacijo notranje praznine – kapitalizem je torej sistem, ki načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Ali kot je za današnje čase povedal prof. Boštjan M. Zupančič : “Psihopati vladajo, pametni norijo!”, pri čemer biti dobro prilagojen, poslušen, ubogljiv oz. »normalen« v bolni družbi seveda ni znak plemenitosti duha niti osebnostne kvalitete. Psihopatija oz. sociopatija izkoriščevalske elite pa je zelo sorodna tisti diagnozi in osebnostni motnji, ki jo poznamo v psihiatriji, npr. pri serijskih oz. množičnih morilcih – gre namreč za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, občutka obžalovanja, krivde itd.; na drugi strani pa »potrošniški sindrom« spominja na mnoge znane oblike odvisnosti, zasvojenosti, ki se kopičijo v sodobnem svetu.

Ker je zunanje okolje v stalni interakciji z našim telesom, spreminja/oblikuje pa predvsem vseskozi naše možgane in s tem našo duševnost, tako tudi družbeno-politični in ekonomski sistem kot bistveni element okolja, dokazano vpliva na naše zdravje, tako telesno (npr. nastanek kroničnih bolezni, vpliv na stopnjo smrtnosti novorojenčkov, življenjsko dobo itd.), še posebej pa na psihično (pojavnost depresije, anksioznih motenj, sindrom izgorelosti, stresne motnje, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja oz. nasilja v družbi itd.). Škodljivi učinki na naše zdravje in mentaliteto nastanejo v odvisnosti od sledečih socialnih determinant, lastnosti družbe, kot so npr. značilne za dandanašnjo kapitalistično in nedemokratično globalno družbo: neenakost (10-20 % ljudi poseduje cca. 80% vsega bogastva?!), brezposelnost, prestrukturiranje podjetij, visoka stopnja hierarhije, pohlep, izključenost, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, marginalizacija, pomanjkanje univerzalne etike, empatije, prekernost, kronični stres/tempo/obremenitve dela, premalo kvalitetnega prostega časa, socialnih stikov, slaba prehrana, slaba kvaliteta delovnega okolja – sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, nespoštovanje predpisov o varnem in zdravem delovnem okolju, odtujenost (alienacija) odnosov, pomanjkanje soodločanja/participacije vseh v družbi na vseh ravneh – s tem manjka soodgovornosti in kreativnosti, zgublja se samozavest ter nastaja pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja – to je za duševno zdravje pomemben občutek, da imamo vajeti življenja v svojih rokah (“biti gospodar svoje usode”) – brez tega pa nastopi apatija; nasproti pa kapitalizem lažno generira nadomestno iluzijo, češ da smo le sami kreatorji svoje usode, in zato edini krivi npr. za lastno revščino in neuspeh, čeprav smo v resnici zelo omejeni z elementi okolja, ki je produkt tega sistema – tak neuspeh potem mnogo ljudi pripiše le sebi, s tem tudi kritiko, celo agresijo obrnemo vase, namesto upornosti napram sistemu – in namen sistema je dosežen, človek pa nesrečen, trgovec pa nanj že preži z »instant srečo« novega produkta.

Značilno za potrošniški kapitalizem, ki tako škoduje zdravju, sreči posameznika in skupnosti, je še: namerno generiranje strahu med ljudi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, umetne delitve med ljudmi na sovražne skupine (“deli in vladaj”), mobing, odtujenost od dela in sočloveka, nasproti zaželeni ponotranjeni motivaciji, kreativnosti in sodelovanju, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, slabši in manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično razmišljanje in ne odkriva/spodbuja dovolj potencialov posameznika, s tem manjša ozaveščenost, nadalje nedostopnost in vedno slabši (privatiziran) zdravstveni sistem, onesnaženje okolja, pomanjkanje naravnih virov itd. Prek vsega omenjenega sega vpliv sistema še na slabe vzorce vzgoje v družinah, napačne vrednostne in motivacijske podlage delovanja ljudi, npr. vzbujanje škodljive potrošniške mentalitete (prof. Salecl Renata pri tem ugotavlja, da večja navidezna izbira/»svoboda« povzroča anksioznost v mnogih aspektih) in tekmovalnosti (ta med ljudmi povzroča iluzijo o vrhu najbogatejših, najuspešnejših: lažno prepričanje, da je vse odvisno od nas, da nismo sužnji, da smo lahko nekoč sami v vrhu, čeprav večina dela vedno več za vse manjše mezde, kar zanika očitne vplive in omejitve s strani družbe in vzdržuje podrejene ljudi); neuspeh pri tem početju (kajti vrh je neizbežno osamljeno mesto, kjer ni prostora za vse), pa generira občutke manjvrednosti, krivde in samodestrukcije – to se nato kaže tudi npr. kot motnje hranjenja, različne odvisnosti, deloholizem, izgorevanje. Tekmovanje je dandanes mnogokrat zmaga močnejšega (bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega) in neobčutljivega, brezvestnega, zmaga sebičnosti in zavisti, sociopatije, nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti in humanosti. Vse skupaj pa poslabšujejo še medijske manipulacije, ko nas zastrupljajo vedno znova z lažnimi umetnimi potrebami – v resnici nezrelimi željami novosti in pohlepa brez meja v smislu materializma, ki poganja kapitalistično matrico, vzdržuje pa se tako, da ljudi drži v iluziji, češ da v kapitalizmu lahko uspe prav vsak, če je dovolj priden in sposoben/«podjeten«, kar je statistična laž stoletja. Ker večini pri tem nikdar ne more uspeti, kljub redkim izjemam, seveda večina vedno bolj tone v frustracijo in kompenzacijo – novo konzumacijo »drog«, tisti še bolj na robu pa padejo v izključenost in revščino, kjer so pravzaprav eliti odveč, nepotrebni, celo v breme družbi, zato manjka le še korak do tega, da bi se jih taka fašistoidna (z)družba želela tako ali drugače znebiti.

Vse omenjeno ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kohezijo in definicijo družbe kot skupnosti, uničuje kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne univerzalne skupne, avtentične psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost človeka z zdravim naravnim okoljem, ruši skupno dobro! Na kratko in brez pretiravanja, današnji sistem in elite kot aktivni nosilci ogrožajo preživetje današnjih in bodočih rodov, torej so na kocki življenja naših otrok, zato torej, v imenu naših otrok, našega največjega bogastva, je potrebno odpraviti tovrstni model, ki vodi v propad civilizacije in našega planeta.

Alternative pa že obstajajo, le volja vseh nas je potrebna, da jih skupaj in složno uresničimo! To ni več le vprašanje politike, to je vprašanje oz. dolžnost etike in vesti, ter preživetja, ki se tiče vseh in vsakogar od nas! Tudi Albert Einstein je napisal, »The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil«. Naloga nove politike je zato poiskati take ekonomske ukrepe, ki bodo izboljšali blagostanje, srečo in zdravje vseh ljudi. Raziskave kažejo, da na to bistveno vpliva stopnja ekonomske (ne)enakosti v družbi – družbe, kjer je stopnja družbene enakosti večja (npr. Skandinavija, Japonska), imajo bistveno boljše kazalce zdravja, – kot so npr. pričakovana življenjska doba, smrtnost novorojenčkov, pogostost mentalnih bolezni, odvisnosti, debelosti, statistika umorov in samomorov, socialna mobilnost, stopnja zaupanja med ljudmi, stopnja pismenosti itd., – od držav, kjer vlada visoka stopnja razslojenosti, neenakosti in hierarhije (npr. ZDA, VB). Nepravičnost »svobodnega« trga ima namreč vpliv tudi prek našega dojemanja, percepcije samega sebe in drugih, saj preko »razrednega rasizma« povzroča ekonomsko pogojeno delitev na manjvredne – večvredne ljudi (glede na materialni in drug status), od tu pa nastajajo notranji, duševni kompleksi neenakosti: manj (samo)spoštovanja, manj dostojanstva, manjša varnost, slabša samopodoba, več strahov, zavisti, anksioznosti, skrb, kako nas dojemajo, obsojajo drugi, strah pred izgubo statusa in ugleda, predsodki itd. – vse to je gonilo konzumerizma, stalnega nezadovoljstva in tekmovalnosti, kot tudi boja za preživetje in status – hkrati pa to dokazano vodi do izjemno škodljivega psihosocialnega kroničnega stresa v naših možganih. Le-ta dejavnik pa je dodatni mehanizem v ozadju, ki vpliva na slabše zdravje populacije in posebej revnejših, npr. prek vpliva na imunski sistem. Če ni ekonomske enakosti (egalitarnosti) in pristno demokratične enakopravnosti (kar še ne pomeni osebnostne uravnilovke, saj ljudje psihološko nismo enaki in je jasno to prednost), se trga občutek povezanosti do drugega, možnost svobodne izbire pa je v kapitalizmu vedno bolj reducirana le še na nakupovanje in trošenje, pa še to le za bogatejše sloje. Poudarek kapitalizma je torej fizični in finančni kapital, zanemarja pa pomen človeškega in socialnega kapitala, ki je neprecenljiv, ki utemeljuje smisel življenja kot tak in kjer se lahko izkaže nato vsa raznolikost, unikatnost, talentiranost in kreativnost posameznika. Medtem ko sta prva dva le sredstvi za množenje dobička, imata druga dva velik neposredni pomen pri dvigovanju kakovosti življenja. Družbeno-ekonomska neenakost pri tem zavira razvoj človeškega in socialnega kapitala, neposredno zmanjšuje kakovost življenja posameznika in družbe, posredno zmanjšuje gospodarski razvoj ter uničujoče vpliva na okolje.

Rešitve so torej lahko le v diametralno nasprotni smeri od teh, s strani elit ponujenih neoliberalno – konzervativnih ukrepov varčevanja, krčenja javnega dobrega, in nadaljnjega zategovanja pasu na račun že tako revnih, pri čemer stavijo še na zagon novega kroga potrošnje in rasti z »novimi« v resnici nepotrebnimi tehnološkimi »dragulji napredka«, v resnici »igračkami«, ki naj nadalje zamotijo nesrečne, odtujene, brezposelne ali pa prezaposlene ljudi in nadaljujejo večno isti krog pekla človeškega trpljenja in dokončnega iztrošenja naravnih virov – ne, namesto tega bo treba povečati ekonomsko (in politično) enakost, načini pri tem so jasni – prerazporeditev bogastva, ali prek visoke progresivnosti davkov (primer Skandinavija) in/ali prek začetne omejitve razmerij višine dohodkov/premoženja ali preko delavskih prevzemov in odkupov in zakonodaje v smeri solastništva in soudeležbe zaposlenih na dobičku (kooperative namesto privatnih korporacij). Hkrati je nujno povečanje neposredne demokracije/aktivnega državljanstva in soupravljanja vseh zaposlenih, tudi v podjetjih, v korist soodločanja, participacije, kolektivne inteligence namesto sedanje neuspešne in škodljive hierarhije, in zaradi večje pravičnosti pri delitvi virov; uvedba mnogih stimulacij, spodbud, skrbi za zaposlene, odgovornosti nadrejenih do zaposlenih, nadzora nad tem itd. To mora vzporedno spremljati drugačna, nova vsesplošna šolska in medijska vzgoja ter zakonski in davčni ukrepi v smeri zmanjšanja materializma, potrošništva, pač v smislu ozaveščanja pravih sonaravnih in humanih vrednot. Christian Felber, avstrijski politični aktivist in avtor knjige »Nove vrednote za ekonomijo«, ugotavlja, da v še tako individualistični družbi obstaja skupni čut za temeljne vrednote, kot so pravičnost, svoboda, sreča, mir, varnost, preskrbljenost, demokratičnost. Mednarodno priznana znanstvenika epidemiologa, prof. Wilkinson Richard in Kate Pickett, avtorja knjige »Velika Ideja«, pa dodajata, da je pogoj za zdravje družbe občutek, da se nihče ne počuti manjvrednega v primerjavi z drugimi, kar lahko omogoči večja ekonomska enakost. Poleg tega, v novih alternativnih eko-socialnih modelih ekonomije BDP, dobiček in rast (ter s tem povezano potrošništvo) tako ni več kriterij uspeha in razvoja, pač pa se uvedejo kriteriji t.i. »ekonomije sreče«: npr. nov kriterij postane celostna bruto sreča prebivalstva ali bruto narodna sreča, BNS (Gross National Happines – GNH), ki vsebuje mnogo podkategorij in dejavnikov, ki resnično odražajo celostno blagostanje in zdravje človeka in skupnosti. Zaradi omejenih naravnih virov, ki so neskladni s konceptom kapitalistične rasti, pa je rešitev t.i. stacionarna/trajnostna ekonomija z minimalno rastjo, ki pa še lahko preskrbi vse bistvene materialne potrebe vseh ljudi, seveda ob pravični redistribuciji in z vlaganjem v skupno/javno dobro ter v zelena in kreativna delovna mesta novih panog. Tovrstni celostni novi ekonomski modeli vključujejo vse sledeče kategorije blaginje: ekonomska, ekološka, fizična, duševna, delovna, socialna in politična blaginja; pri usmerjanju gospodarskih dejavnosti podjetij pa naj današnjo finančno bilanco stanja nadomesti bilanca stanja skupne blaginje (Common Good Balance Sheet – CGBS), ki jih potem nagrajuje pri davkih, obrestih itd., kot zapoveduje pristna družbena odgovornost.

Za konec, trajnostni, ekološki, humani ter anti-potrošniški koncept razvoja potrebuje torej večjo ekonomsko in politično enakost in ga zato ni mogoče ločiti od omenjenih temeljev, drugih elementov ekonomsko-političnega sistema, ki se morajo radikalno redefinirati in nato sistemsko vpeljati v prakso. Boljša in zdrava družba je vsekakor mogoča, od nas vseh pa je odvisno, ali bomo zbrali voljo in slogo, da jo uresničimo – to pa bo mogoče, ko piloti za krmilom ugrabljenega letala, ki v obliki diktature naveze strank in kapitala (državno in globalno) strmoglavlja vse nas, tako ali drugače »zapustijo kabino« in prepustijo mesto ljudstvu in civilni družbi, kot v Ustavi RS že določa 3. člen: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« A ljudstvo ni oz. naj ne bo le gmota potrošnikov, Človek je (lahko) mnogo več!

Toda vse to si bomo morali šele izboriti sami, da ne bo več le prazna fraza na papirju, pa še to želijo »izbrisati« – zato, dvignimo, dvignite se!

Za Nov svet, kjer Človek ne bo več zgolj potrošnik in nikoli potrošno blago!

DOVOLJ JE!

Simon Brežan

Simon Brežan je dr. med., zdravnik in kognitivni nevroznanstvenik.

Besedilo je nastalo ob priložnosti akcije Imate DOVOLJ točk zvestobe?, ki je potekala v organizaciji društev FOCUS in HUMANITAS.

Napotila:
Gibanje za pravično družbo (GPD) in Zveza civilno-družbenih organizacij Slovenije za pravičnost, enakopravnost, solidarnost in trajnostni razvoj (Zveza CoS)
http://www.pravicna-druzba.si/

Društvo Focus
http://www.focus.si/
Društvo Humanitas
http://www.humanitas.si/

Prava in neprava svoboda – razprave o libertarianizmu

Naravno pravo vsem ljudem in vsakemu od njih podeli enako oblast. Posledično je lahko popolna le taka družbena ureditev, v kateri središče oblasti ne obstaja, ker vsakomur pripada enaka oblast. Oblast ne more biti sredotežna, ampak le razpršena in nedeljena v svoji posameznosti na vsakega nosilca. Oblika vladanja, kjer je na čelu en človek ali en sistem, je v nasprotju z naravo, koristi pa tistim tokovom, ki želijo manipulirati s to državo – z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, sploh v njihovo kolektivno škodo, z enim človekom ali garnituro lažje.

Metafizični libertarianizem izključuje fizični in psihični determinizem, ekonomski libertarianizem ga ima za svoje izhodišče, zato slednji ni in ne more biti niti od daleč blizu ”svobodi”. Njihova svoboda je v resnici goreče verstvo, fanatizem v vsemogočnost trga, v maksimiranje profitov za vsako ceno, živalsko tekmovanje med bolj ali manj iznajdljivimi in perfidnimi, v glorifikacijo njihovih (ponavadi neutemeljeno pridobljenih) pravic. Vsa te gorečnost, ki ji oni pravijo višek svobode, je vodila do čedalje večje razslojenosti (nesvobode), v nebo vpijočih dolgov, socialne dezintegracije, v monstruozne oblike novodobnega zasužnjevanja. Ekonomski libertarianizem je ideologija fanatikov, ki so družbi in sami sebi nevarni … izkoreniniti jo je mogoče samo z viralnim širjenjem zavesti o potrebi po prostorih skupnega dobrega, kolektivne svobode, znotraj katere je še kako mogoč koncept ”metafizičnega libertarianizma’, z drugim imenom: svobodne volje.

VIDEO David Harvey- The Crises of Capitalism

http://www.youtube.com/watch?v=26o22Y33h9s

David Harvey- The Crises of Capitalism

Radical sociologist David Harvey asks: is it time to look beyond capitalism towards a new social order that would allow us to live within a system that really could be responsible, just, and humane?

 

 

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM