Arhiv Značk: KRIZA

Kriza in varčevanje uničujeta naše zdravje. Namesto v samomor, v upor!

Kriza in varčevanje uničujeta naše zdravje. Namesto v samomor, v upor!

 

to break the chains!

ZLOMIMO VERIGE KAPITALIZMA- MODERNEGA SUŽENJSTVA!

 http://news.yahoo.com/austerity-hurting-health-researchers-231119361.html

 http://www.24ur.com/posledice-krize-so-katastrofalne.html

 London/Ljubljana, 29.04.2013, 12:02 | N.Š.K./Reuters

Vse več ljudi je v depresiji, vdajajo se alkoholu ali drogam, mnogi pa izhod iz dolgov vidijo le še v samomoru. V času najhujše recesije je bilo na območju Evrope in Severne Amerike zabeleženih več kot 10.000 samomorov.

Odgovor na vprašanje, kako je kriza vplivala na zdravje ljudi zadnjih nekaj let, sta poiskala dva raziskovalca – David Stuckler iz Oxforda ter Sanjay Basu iz Stanforda. Zbrala sta podatke o zdravju ljudi v zadnjih desetih letih in z njihovo analizo poskušala ugotoviti, kako se je zdravstveno stanje poslabšalo od začetka krize do danes. Rezultati so skrb vzbujajoči, opozarjata britanska strokovnjaka.
Obup in depresija
Ko ni denarja za položnice, človeka prevzame obup. (Foto: Thinkstock)

Obup in depresija

 

 

Ko je kriza, ljudje začnejo najprej varčevati na hrani. Kupujejo cenejšo in običajno manj kakovostno hrano. Prav tako varčujejo pri zdravniški oskrbi. Mnogi se odpovedujejo dodatnim zdravstvenim pregledom, plačljive storitve odpovedujejo. Izbirajo cenejše zobozdravnike, cenejša zdravila in posegajo po cenejših prehranskih dopolnilih, če si jih seveda sploh privoščijo. Strokovnjaka sta ugotovila, da se je v zadnjih kriznih letih povečalo število nalezljivih bolezni.

Recesija je posledice pustila tudi v ZDA, kjer je več kot 5 milijonov Američanov izgubilo dostop do zdravstvene oskrbe.

Prav tako je vse več ljudi depresivnih, ugotovila pa sta tudi bistveno povečanje števila samomorov. Vse skupaj je posledica revščine, odpuščanj, slabih obetov za generacije, ki končujejo šolanje, kar precejšen odstotek pa k temu pripomore slaba zdravstvena oskrba oseb, ki imajo psihične težave in bi potrebovale celostno psihiatrično oskrbo. Ena od ugotovitev Stucklerja in Basuja je bila, da ima zaradi krize vedno manj ljudi dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe.
Depresija
Slovenija spada v vrh držav z največ samomori. Po podatkih Eurostata smo med vsemi evropskimi državami na četrtem mestu. (Foto: iStockphoto)

V času najhujše krize in recesije je bilo na območju Evrope in Severne Amerike ugotovljenih več kot 10.000 samomorov. Po ocenah obeh strokovnjakov več kot milijon ljudi trpi za eno od oblik depresije. V poročilu, ki bo kmalu objavljeno v vseh pomembnejših zdravstvenih zbornikih, sta poudarila, da so posledice krize evra katastrofalne. Če države klestijo zdravstveno blagajno, potem je pričakovati, da bo zdravstvena oskrba temu primerno slabša. Ljudje varčujejo pri zdravilih, vse redkeje odhajajo k zdravnikom, zaradi več psihičnih bolnikov pa nekateri sploh ne pridejo do potrebnega zdravljenja, opozarjata raziskovalca in dodajata, da so zaenkrat najhujše posledice krize v Španiji, Grčiji in na Portugalskem, kjer je tudi največja stopnja brezposelnosti.

Da je Grčija najbolj na udaru, kažejo tudi podatki, da je leta 2011 število samomorov naraslo za 40 odstotkov. Izbruhnila je epidemija malarije. Vse več je odvisnikov od alkohola in drog. Ker so oklestili sredstva za pomoč odvisnikom od drog, so ukinili številne preventivne programe. Ni bilo denarja za projekte, kot je deljenje brezplačnih igel za narkomane, zato so si ti začeli deliti igle med sabo. Posledično je naraslo število okuženih z virusom HIV.

Slovenija: Oddelki psihiatrije so polni

Število blažjih psihičnih motenj, kot so anksioznosti in depresije, se je od leta 2008 povečalo za 15 odstotkov, za osem odstotkov se je tudi povečalo število hospitalizacij psihiatričnih bolnikov.

Zaradi krize in varčevanja so se marca letos oglasili tudi direktorji psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji, ki opozarjajo, da je Slovence kriza potrla. Viša se število psihičnih motenj, anksioznosti in depresije. Oddelki psihiatrije so polni, denarja za njihovo delo pa vedno manj.

Med gospodarsko krizo je pitja alkohola še več. Veliko je alkoholizma, ki nastane zaradi izgube služb, saj ljudje težave utapljajo v alkoholu. Treba bi bilo okrepiti in ne oklestiti programov preventive, opozarjajo strokovnjaki, a denarja ni od nikoder.
streljanje v Italiji – 3
Prizorišče streljanja pred vladno palačo Chigi v Rimu. (Foto: Reuters)

————————————————————————————-

Ljudje v stiski pogosto vidijo trenutno situacijo kot nerešljivo.

A pomoč oz rešitve so dosegljive, niste sami!  Od psihologov, društev, medicine, do psihiatrije, telefonov za pomoč v stiski, socialnih stikov, mrež, solidarnosti med člani gibanj in prijateljev, tovarišev ipd

Nenazadnje pa, če vse to odpove,  osmišljevanje življenja naj, lahko in mora potekati tudi prek upora !

 

UPOR JE POT V ŽIVLJENJE IN MOČNEJŠI OD SMRTI , LE TAKO LAHKO SPREMENIMO SVET in ZDRUŽENI POVRNEMO SEBI, SOČLOVEKU IN SKUPNOSTI ZDRAVJE, SREČO IN BLAGOSTANJE!

VSTANIMO!

“The only way to deal with an unfree world is to become so absolutely free that your very existence is an act of rebellion.”

–ALBERT CAMUS

 

Michael Albert – Alternativa obstaja: to je participatorna ekonomija

Michael Albert – Alternativa obstaja: to je participatorna ekonomija

Z navdušenjem delimo z vami prvega v seriji intervjujev ‘alternativa obstaja’, v kateri bomo govorili z avtorji, aktivisti in mnenjskimi voditelji naokrog po svetu in skušali nabrati nove ideje in navdihe za prihodnje čase. Spodnji intervju je del pogovora med ustanoviteljem ROAR Jeromom ter Michaelom Albertom – soustanoviteljem alternativne medijske družbe Zcommunications in avtorjem knjige Parecon: življenje po kapitalizmu. Michael v intervjuju odgovarja na vprašanja o Znetu, participatorni ekonomiji ter o protikapitalističnemu aktivizmu in ideologiji na splošno. Celotni intervju najdete na Znetu (http://www.zcommunications.org/relevant-news-by-j-r-me-e-roos).
ROAR: Michael, si eden ustanoviteljev ZCommunications (http://www.zcommunications.org/), po mnenju mnogih središča intelektualne libertarne socialistične misli in refleksije. Odkod odločitev za ustanotivev ZMagazina in Zneta? Kako se je zamisel razvijala kasneje?
Michael Albert: V bistvu se je vse začelo z založbo South End Press (http://www.southendpress.org/). Po kakih desetih letih, ko se je vse vpeljalo in stabiliziralo, sva z Lydio Sargent nadaljevala in ustanovila Z Magazine. Tiste čase sem se tudi v različnih oblikah veliko ukvarjal s spletom, kar se je potem izoblikovalo v ZNet (http://www.zcommunications.org/znet). Skupaj s kolegi, ki so tudi delali na teh projektih, smo ustanovili poletno šolo Z Media Institute, s katero smo poskusili kar največ ljudi naučiti tako medijskih znanj kot različnih političnih konceptov.
Ko smo začeli, smo razmišljali o še eni medijski obliki, ki bi dosegla še nekaj novih ciljev. Revija je bila za razliko od knjig mesečnik, kar pomeni drugačno vrsto bralcev. Upali smo, da bomo s tem povezali neko skupnost ljudi, ki bo stopala skupaj in se lotevala še drugih skupnih projektov.
Uredniška politika je bila podobna tisti pri South End Press, označil bi jo za holistični ali pa kar totalitarni politični pristop, poudarjali smo tematike ras, spolov, razredov in moči, in, ja, kot si rekel, smo temeljili predvsem na libertarni in anarhistični socialistični misli. Ob zagonu revije pa smo upali na še nekoliko širše polje družabnih vezi in postopoma vse večje občinstvo.
Ko smo enkrat imeli revijo, ki je dosegla nekaj, ne pa vsega tistega, kar smo načrtovali, smo začeli dodajati spletne aktivnosti. Ustanovili smo ‘zbbs’ neke vrste spletno oglasno tablo, potem smo preizkusili nekaj različnih spletnih oblik in se končno ustalili pri ZNet, ki živi še danes. To spletno poizkušanje je povečalo naš stik z občinstvom in tega močno povečalo, še zmeraj pa to ni potešilo naših želja.

Naslednji korak se dogaja prav zdaj, skoraj smo že pripravljeni na zagon nove aktivnosti v živo. Poimenovali smo jo ZSocial in v bistvu gre za sistem socialnega omrežja, ki bo članstvu omogočil res fantastične načine za druženje in medosebno komunikacijo, pri čemer ne bodo hkrati objekti komercialnih operacij, kot se to na primer dogaja na Facebooku. Facebook in podobna omrežja so seveda super – čeprav kot poslovne družbe seveda niso idealne -, da najdemo stare prijatelje ali spoznamo nove ljudi, niso pa najbolj pripravne za politično organiziranje, za razvijanje novih vezi in odnosov, raziskovanje novih idej ter za tvorbo politično sorodnih in aktivnih skupnosti.

ROAR: Kako si razlagate uspeh teh novih iniciativ? Ste pričakovali takšen razvoj, ko ste leta 1987 ustanovili ZMagazine?
Albert: Mislim, da je glavni razlog za naš uspeh, ki pa ni tako velik, kot si mnogi predstavljajo, v uredniški politiki, ki je bila in je še danes všeč mnogim ljudem, in dejstvo, da smo že zelo zgodaj razvili spletno podobo, ki nam je že takrat prinesla množico spletnih uporabnikov.
Na začetku nismo vedeli, kaj bo prinesla spletna oblika revije; no, seveda smo vedeli, da bo zelo pomembna, torej so stvari vendarle šle po predvidevanjih.
Kljub temu pa je obseg naše publike še zmeraj veliko manjši od tistega, ki smo ga pričakovali. Konec koncev naš cilj ni bila stabilna organizacija, pač pa to, da prispevamo k zmagovitim spremembam. Zato se tudi premikamo na polje ZSocial, ki bo, kot rečeno, družabno omrežje brez prodajanja uporabnikov korporacijam (torej reklam), brez zbiranja podatkov, ki omogočajo nadzor in vpletanje države, brez državne ali korporativne cenzure, obenem pa – kar ni posebej dramatično, se mi pa zdi pomembno – stran od takoimenovane ‘razdrobljene komunikacije’.
ROAR: skupaj z Robinom Hahnelom ste tudi začetnik ideje ‘participatorne ekonomije’ (http://en.wikipedia.org/wiki/Participatory_economics). Nam lahko s preprostimi besedami pojasnite, kaj to sploh je?
Albert: Participatorna ekonomija, skrajšano ‘parecon’, je predlog nove poti gospodarstva, ki naj zamenja kapitalizem, kakršnega imamo trenutno v ZDA, hkrati pa nadomešča tudi tisto, kar smo imenovali ‘socializem 20. stoletja’, kot smo ga poznali v Sovjetski zvezi ali na Kitajskem.
Parecon postavlja vizijo na minimalistični način tako, da na splošno postavi le štiri vidike novega ekonomskega sistema, hkrati pa se maksimalistično nanaša na pričakovane rezultate pri opisu osnovnih institucij, ki naj omogočijo brezrazredno gospodarsko strukturo, ki so samoupravljana s strani delavcev in potrošnikov, vzpodbujala solidarnost in raznolikost ter bo izrazito ekološka.
Z drugimi besedami: vizija parecona ne sega čez tisto, kar o svetu vemo, ne sega tudi čez tisto, kar smo sposobni in odgovorni spremeniti sami. Ne gre za to, da danes odločamo o spremembah, ki bodo usodno vplivale na življenja ljudi v prihodnosti. Naša naloga je samo zagotoviti ustanove, ki bodo našim naslednikom omogočile, da sprejmejo ustrezne rešitve.
ROAR: Katere so torej glavne značilnosti parecona?
Albert: osnovna enota so samoupravni (v originalu ‘self-managing’) sveti delavcev in potrošnikov. Samouprava pomeni, da imajo udeleženci dejanski vpliv na odločitve, kolikor se te nanje nanašajo. To bo enkrat pomenilo prevlado večine, drugič konsenza, tretjič bo metoda odločanja spet drugačna. Včasih bo razprava dolgotrajna in bo nujen pretehtan premislek, drugič spet bo presoja hitro prinesla odločitev. Ni namen sistema strogo določen postopek razprave in odločanja, bistveno je, da ustrezno izbran način odločanja poteka v samoupravnem duhu in omogoča pretok informacij ter zadostno mero osveščenosti, da so mogoči modri sklepi.
Drugič: parecon nagrajuje trajnost, intenzivnost in težavnost družbeno priznanega dela. Ne moreš delati nečesa, česar ljudje nočejo, in pričakovati nagrade. Če pa proizvajaš nekaj, kar ljudje potrebujejo in si želijo in na podlagi tega napredujejo, potem sta tvoje delo in ti nagrajena. Če delate na takšen način dlje in bolj naporno ali pod slabšimi pogoji, zaslužite več.
Takšen pristop ni le pošten, je tudi odličen za primerno oceno dejavnosti in zaznavo ter opredelitev ravni ekonomskih inputov ter outputov, ki so nujni za razumno odločanje. Parecon za razliko od današnjih sistemov ne nagrajuje lastnine, moči ali učinka produkcije – ti se v novem sistemu sploh ne pojavljajo, zato tudi ni nepravične porazdelitve, izkrivljenih informacij, nezdravih motivov.
In tretjič: parecon vsebuje takoimenovano kompleksno uravnoteženo zaposlitev. Vsak delavec ima v vsakem gospodarskem sistemu različne odgovornosti in naloge, ki skupaj sestavljajo njeno ali njegovo delo. V participatorni ekonomiji pa je vsako delo enako pomembno: prinaša primerljive učinke, izkušnje skozi upravljanje, kot vsa druga dela. Seveda tudi tu obstaja delitev dela: nekdo dela x, drugi y in tako naprej. Ne obstaja pa hierarhična delitev dela, ki bi nekaterim (sam jih imenujem ‘razred koordinatorjev’) prinašala večjo moč in prihodek, drugim (‘delavski razred’) pa manj moči in zaslužka.
V tradicionalnem ekonomskem sistemu, ki je skupen kapitalizmu in socializmu 20. stoletja, si okrog 20 odstotkov delovne sile prisvoji naloge, ki omogočajo več moči. Z drugimi besedami: zasedejo delovna mesta, kjer je gostota nalog in odgovornosti, ki podeljujejo tistim, ki jih opravljajo, večjo moč, zato so deležni boljših informacij, znanj, vednosti, družbenih vezi, energije in pobud. Vse to povzroči, da so bližje mestom upravljanja. Govorimo o skupnosti inženirjev, vodstvenih delavcev, računovodij, direktorjev, pravnikov, zdravnikov, profesorjev na fakultetah… Preostalih 80 odstotkov delovne sile opravlja dela in zadolžitve, ki zmanjšujejo njen pomen na način, da ne zahteva uporabe velike mere znanj, vednosti, socialnih vezi, energije in lastne pobude, s tem pa delavce tudi ločuje od vseh mehanizmov vodenja in nadzora.
Skupina z močjo – razred koordinatorjev – tako upravlja tudi z nemočno skupino, z delavskim razredom. Položaja narekujeta, da imata razreda nasprotne interese, večino moči pa imejo koordinatorji. V kapitalizmu se razred koordinatorjev nahaja med delom in kapitalom: najpogosteje prenaša voljo lastnikov, do neke mere pa zasleduje svoje interese tudi v konfliktu tako z delavci pod sabo kot z lastniki kapitala zgoraj. Pri socializmu 20. stoletja, ki nima lastnikov, koordinatorji ne le preživijo: postanejo celo nov vladajoči razred. Zato teoretiki parecona socializem 20. stoletja imenujemo tudi koordinacionizem.
Pomislite na delavske svete. V nekdanji korporativistični delitvi dela njihova vloga – tudi če so formalno bili ustanovljeni za samoupravljanje, je že sama korporativistična delitev dela povsem onemogočila in izkrivila njihovo osnovno vlogo. V razpravi, postavljanju ciljev in odločanju je jasno prevladovalo 20 odstotkov. Zbor delavcev je formalno povabil vse zaposlene k sodelovanju, ker pa je bila visoko usposobljena samo petina vseh, ostale štiri petine pa so bile bistveno šibkejše, je prva skupina razumljivo prevladala.

Četudi je na začetku vladala iskrena želja po demokraciji in samoupravljanju, je vsakdanja resničnost utrujenih delavcev, ki zgolj poslušno izpolnjujejo naročila koordinatorjev, hitro pokazala pravo stanje. Korporacijska delitev dela neizprosno otopi sistem samoupravnih svetov, hkrati pa tudi pošteno nagrajevanje za opravljeno delo, kar se hitro pokaže pri rasti prihodkov razreda koordinatorjev. Zato je temelj brezrazrednega gospodarstva nova delitev dela.
Parecon na tem področju ponuja kompleksno uravnoteženo zaposlitev. Vsak zaposleni opravlja delo, merjeno v učinkih opolnomočanja. Z drugimi besedami: vsak delavec opravlja nekaj nalog, ki njegovo moč povečujejo, in nekaj takih, ki jo zmanjšujejo, kombinacija pa prinaša neko ravnovesje dela, ki je v povprečju enako kot skupek delovnih nalog drugih delavcev. Na ta način ne pride do strukturnega pritiska, ki je zgodovinsko vedno pripeljala do razdelitve na razreda koordinatorjev in delavcev. Vsi ostanejo akterji v gospodarstvu, imajo pa primerljivo razporejeno moč, enakovredno so vpeti v samoupravno gospodarsko življenje.
In četrtič: parecon potrebuje tudi ustrezen način proizvodnje. Obe znani obliki: tržno gospodarstvo in centralno vnaprejšnje načrtovanje ne ustrezata načinu, ki temelji na brezrazrednosti in samoupravljanju. Obe obliki namreč narekujeta tako vedenje kot motive, zmanjšujeta možne ugodne rezultate in celo zanikata obstoj delavskih in potrošniških svetov, pravično nagrajevanje in uravnoteženo zaposlitev. Če sprejmemo domnevo, da je tako, potem smo soočeni s problemom. Kako se participatorna ekonomija sooči s produkcijskimi sredstvi in proizvodnimi rezultati gospodarske dejavnosti, ki še zmeraj poteka v duhu samouprave in ne podleže razredni delitvi?
Odgovor parecona je participatorno načrtovanje. Bistvo tega pristopa je nadvse preprosto – navidez celo preveč preprosto, da bi bilo videti resno. Sveti delavcev in potrošnikov po svojih uveljavljenih komunikacijskih kanalih predlagajo svoje želje tako za produkcijo kot porabo. Ocenijo predloge druge strani in glede na nove podatke predlagajo svoje. V bistvu se pri tem na osnovi potreb in možnosti ter v skladu z uravnoteženim nagrajevanjem za delo skupaj pogajajo o uporabi produkcijskih sredstev in virov. Parecon trdi, da takšen postopek ni samo mogoč, pač pa pri zadovoljevanju potreb in razvijanju potencialov tudi zares učinkovit, obenem pa vzpodbuja samoupravni način odločanja.
In to je vse. Kot vizija je parecon sestavljen iz teh štirih prvin: samoupravnih delavskih in potrošniških svetov, poštenega nagrajevanja, kompleksne uravnotežene zaposlitve in participatornega načrtovanja. Seveda ima vsaka od teh prvin ekonomije celo vrsto podrobnih opredelitev, osnovne štiri prvine tudi niso povsod enake, saj se od države do države, od primera do primera, celo od enega do drugega delovnega mesta razlikujejo. Bistveno pa je, da ti postopki vodijo v smer, ki smo jo začrtali: v brezrazredno družbo, ki deluje po principih samoupravljanja, solidarnosti in upoštevanja različnosti.
ROAR: Koliko po vašem mnenju ta vizija lahko prispeva k stvarjenju nove družbe?
Albert: Saj, kako vizije prispevajo k uresničevanju zamišljene družbe? In kako posebej pomaga parecon? Prvi del odgovora je dokaj preprost. Vizija naj nam pomaga razumeti sedanjost ter naj nam obenem pomaga kazati smer v boljšo prihodnost. Namen vizije je, da vzpodbudi aktivizem. In dejansko je največja ovira, ki nam preprečuje pot k velikim, brezkompromisnim in nepovratnim spremembam in uporu proti trenutni nepravičnosti prav fatalistični obup, češ nobene možnosti nimamo in krivičnost je normalen del življenja, ki se jim pač moramo ukloniti. Vizija je tisto, kar omogoči vero v spremembo, kar odpihne fatalizem.
Vizija naj nam pokaže smer, da bomo znali stopiti po začrtani poti. To se morda zdi oguljeno, ampak samo ozrimo se v zgodovino. Drug za drugim so se gibanja iztekla v smereh, ki sprva sploh niso bile načrtovane, ali pa v najboljšem primeru drugačnih od tistih, ki si jih je predstavljala večina članov. Zato naj nas vizija predvsem opremi s kratko-, srednje- in dolgoročnimi cilji in nam pomaga, da te cilje dosegamo, pri tem načrtujemo pot do vmesnih ciljev…
Vizija nam hkrati pomaga v sedanjost zasaditi semena prihodnosti. Ne da bi vsaj v obrisih vedeli, kakšno prihodnost želimo, bi bilo tudi to nemogoče.
Je torej parecon s tega stališča uporabna vizija?
No, če se držimo povedanega, je treba takoj poudariti, da parecon ne stoji povsem sama, pač pa je zasnovana v okviru razmišljanja, ki že na začetku poudarja, da ekonomski sistem še zdaleč ni vse. Tudi najpomembnejša stvar na svetu ni. Seveda je ekonomija zelo pomembna, ampak enako pomembni so medčloveški odnosi, kultura, politika: vizije na vseh teh področjih so lahko prvenstvene. Če pa se omejimo na našo nalogo, na participatorno ekonomijo: kako naj nam dejansko pomaga pri premiku naprej iz današnjega stanja?
Parecon nam lahko pomaga razumeti temelje ekonomskih hierarhij in razredne delitve, razumeti razlike pri prihodkih, vprašanja družbe in gibanj, proračunov… pomaga nam razumeti kontrast med tistim, kar imamo, in tistim, kar si zamišljamo za – zelo spremenjeno – prihodnost. Parecon nas z vizijo osvobojenega življenja po kapitalizmu lahko motivira, lahko nam razkrije, kako tegobe današnjega gospodarskega stanja niso nujne, so pa tukaj. Lahko nam pokaže, kako bi spremenjeni družbeni odnosi vplivali na odpravo današnjih tegob.
Med različnimi pareconovimi napotki za prihodnost eden morda posebej izstopa. Obstajata dve možnosti za življenje po kapitalizmu. Prvi je gospodarstvo, ki ga povsem obvladuje razred koordinatorjev ob popolni podreditvi delavskega razreda. Obrise tega sveta že poznamo iz koordinatorizma oziroma socializma s konca 20. stoletja. Druga možnost se kaže v brezrazrednemu gospodarstvu s pravično porazdelitvijo prihodkov, s produkcijo na način zadovoljevanja potreb in razvojem potencialov, s samoupravnim sožitjem proizvajalcev in potrošnikov.
To imenujemo participatorna ekonomija. V tej luči je pomen vizije parecona predvsem v tem, da se nam pomaga osredotočiti in nam celo pomaga, kako naj zasnujemo gibanja, kako naj se borimo, kakšno infrastrukturo potrebujemo, da bo vodila k družbi brez razredov, ne k taki s še močnejšimi razredi.
Če govorimo o sejanju semen prihodnosti, nas parecon usmerja proti opredeljevanju in imenovanju svetov, vpletanju samoupravljanja v proces odločanja, v trud za uravnoteženo delo že pri naših sedanjih projektih ter za pošteno razdelitev plačila za delo, kjer razpolagamo z denarjem. Vzpodbuja nas tudi v smeri participatornega načrtovanja, ko bomo razvili elemente ekonomske izmenjave.

Obenem nas vzpodbuja k boju za spremembe v obstoječem sistemu, v institucijah, ki že omogočajo premike v želeni smeri. Z drugimi besedami: semena sejemo v ustanove, ki jih gradimo za novo ekonomijo, obenem pa tudi z zmagovitimi spremembami znotraj obstoječega sistema, saj ga s tem že usmerjamo v hoteno smer. Tu ne gre za malenkosti, pač pa za dolgoročno vizijo, kako naj bodo videti revolucionarni projekt in organizacije prihodnosti.
Seveda bi bilo treba o vsem tem še veliko reči, raziskati in se naučiti. Kmalu bo zaživela spletna stran Mednarodne zveze za participatorno družbo, ki bo namenjena promociji parecona in vizij na drugih področjih življenja. Notranja struktura in program zveze sta že zasnovana po principih participatorne družbe in vrednot. Dejansko se zdi, da bo organizacija uresničitev želje, ki smo jo imeli že ob ustanavljanju ZMagazina in ZCommunications: ustvarjati v družbi podobno mislečih. Veliko je že narejenega, upam, da bo po lansiranju spletne strani razvoj še hitrejši.
Roar: Nam lahko participatorna ekonomija pomaga iz današnje krize – in če, na kakšen način?
Albert: Odvisno, o kateri krizi govoriva. Vrniva se pet, deset let nazaj, vi izberite. V mojih očeh je tudi takrat vladala kriza – ker tudi takrat so bile na svetu neskončne množice ljudi, ki so bili lačni, revni, brez pravic, oropani dostojanstva, brez izobrazbe, brez možnosti za soodločanje, posiljeni, ubijani, zlorabljani na vse mogoče načine. Današnjemu času pravijo kriza ne zato, ker bi kaj posebej prizadela človečnost in človeštvo, pač pa samo zato, ker grozi ali sploh šele ogroža sloj bogatih in mogočnih. Šele zdaj večina ljudi pogleda skozi okno in zagleda ‘krizo’. Čeprav sta bila prej bolečina in trpljenje enako grozna in vsem na očeh kot danes, sta bila takrat nekaj vsakdanjega, ne kriza.
No, ali nas zdaj participatorna ekonomija vodi iz krize, ki po mojem mnenju ni nova, ampak traja že od vekomaj, iz krize kapitalizma, patriarhata, rasizma in avtoritarizma? Iz krize, ki so jo povzročile gospodarske, stanovske, kulturne in politične institucije, ki izničujejo in spreobračajo človeške potenciale? Da, lahko. Na način, ki sem ga opisal zgoraj.
Nam lahko pomaga iz današnje ‘krize’, torej iz tiste obče plus trenutnega nelagodja za elite in posledično še za vse ostale? No, to pa ni povsem jasno. Če pričakujemo, da nas bo potegnila iz zmešnjave in nas ne bo vrnila v dosedanje vzorce, pač pa v smeri resničnih in trajnih sprememb – to da, ampak za to smer se bomo morali vsi pošteno potruditi. Da nas pa vrne v ‘predkrizno stanje’ pred leti – to pa ne.
Kateri pa so načini? Oh, načinov je zelo veliko. Ampak naj navedem samo nekaj primerov. Navdahnilo in razsvetlilo bi nas, če bi iskali polno zaposlitev s krajšim delovnim dnevom in tedenskim številom ur. Navdahnilo in razsvetlilo bi nas, če bi dosegli velike, gigantske prihranke pri izdatkih za oboroževanje in namesto tega močno povečali izdatke na socialnem področju. Navdahnilo in razsvetlilo bi nas, če bi bistveno večja sredstva usmerili v izobraževanje za vse, v splošno zdravstveno varstvo. Navdahnilo in razsvetlilo bi nas, če bi spremenili pravila in povečali sodelovanje zaposlenih znotraj podjetij in v širšem makroekonomskem življenju. In to je samo začetek in samo na področju ekonomije. Vizije na področjih politike, kulture in družbe lahko vzpodbudijo spremembe tudi na teh ravneh.

ROAR: Lansko leto je prineslo vrsto zanimivih dogodkov tako na socialnem, ekonomskem kot na političnem področju. Kriza kapitalizma se je poglabljala, svet so pretresle ljudske vstaje od Kaira do Aten in od Santiaga do New Yorka. Kako si ta dogajanja razlagate s stališča ‘participatornega socializma’ in v kolišni meri je gibanje Occupy sorodno vašim idejam? Je Occupy ‘participatorni socializem’ v praksi?
Če prav razumem, uporabljate ‘participatorni socializem’ kot krovni pojem za participatorno ekonomijo, politiko, kulturo in skupnost, za kar sam včasih uporabljal ta termin, včasih pa rečem ‘participatorna družba’. Če govoriva o istem, potem se strinjam: razvoj dogodkov gre resnično v to smer. Skupina ljudi – zaenkrat še zelo majhna, a se krepi – je upravičeno besna na neznanske krivice, ki se dogajajo vse naokrog nas. Iz različnih razlogov in ob različnih priložnostih so se podali v borbo.
Ponekod so protestniki – vsaj po mojem mnenju – odločno preslabo informirani in se znajo obnašati precej reakcionarno, primer tega so recimo čajankarji v ZDA. V najboljših primerih, kakršno je gibanje Occupy, pa so ta gibanja močno povezana s pareconom. Ena od skupnih značilnosti je, da se dotikajo vseh in ne ene same plati življenja. Zavzemajo se za dejansko enakopravnost in vse bolj se zavedajo, da je najboljša pot v to pareconova vizija kompleksne uravnotežene zaposlitve. Ostro sumničavi in nasprotovalni so pred vsemi avtoritarnimi idejami in praksami, v ospredju sta dejanska demokracija in celo samouprava. In gibanja so tudi prav sovražna do tržne tekmovalnosti ter vodenju od vrha navzdol, zato se mi zdijo – in upam tako – nekako naravno nagnjena k participatorni obliki načrtovanja in odločanja.
V tem pa je tudi resen problem. Gibanja imajo tako v temeljih kot v programih celo vrsto spoštovanja vrednih značilnosti – lahko se vrnemo vse tja do revolucionarnih gibanj v Rusiji. Se pa pogosto primeri, da se neglede na začetne ideje in celo želje članstva izrodijo do povsem drugačnih, tudi grozljivih rezultatov. Po mojem ima to veliko opraviti s tem, da strukturiranost in vodstvo v bistvu že od začetka ne temelji na širokem konsenzu med članstvom in libertarnimi željami le-tega: zasnovanost je navadno že vse od začetka koordinatorska.
Pri gibanju Occupy in podobnih, ki se ta čas ustanavljajo in delujejo povsod po svetu, pa upam, da se bodo združila v veliko gibanje, ki bo dejansko obrnjeno v brezrazredno, feministično, interkomunalno, participatorno prihodnost… in mislim, da se bo na čelu obdržalo članstvo, ne neko ozko vodstvo. In mislim, da bo to članstvo znalo obrniti kolesje v želeni smeri, saj že zdaj uporablja konsistentne in logične strategije. Po mojem mnenju parecon in paresoc lahko ponudita veliko idej, morda tudi socialnega veziva, za ta trend.
ROAR: Pripadniki gibanj Indignados in Occupy so usmerili pozornost na prestopke finančnega kapitalizma in vse večjo socialno neenakost v osrčju zahodnih družb. Medtem ko se javna razprava odvrača od ozkega razpravljanja o proračunskem deficitu, se vedno več ljudi sprašuje po smislu celotne strukture finančnega sektorja. Pri ROAR smo že večkrat podprli ideje o kooperativnih bankah in kreditnih sindikatih kot možnih rešitvah pred današnjo bankokracijo. Kakšno pa je vaše mnenje o kooperativnih bankah in kreditnih sindikatih? Se vklapljajo v vašo idejo participatorne ekonomije?

Albert: Da in ne. Če govorimo o rešitvi finančnega sektorja – potem ne. V tem primeru je namreč predpostavka ta, da lastniška razmerja, delitev dela in ostalo ostane tako, kot je. Če rešujemo krizo na ta način, nas zanima predvsem to, kako naj pobegnemo krizi, kolikor zadeva tiste zgoraj, ne pa sistemu, ki prizadeva vse ostale. Naj se denar pojavlja v katerikoli formi, če so strukturno temeljni ekonomski odnosi zasnovani tako, da se bogastvo in moč porazdeljujeta le med redke, potem rezultat ne more biti drugačen, kot da ta skupina napreduje na račun preostalih ljudi. Seveda poznamo boljše in slabše verzije tega sistema, potem takšne bolj ali manj odporne na šoke. In ni vprašanje, da ne bi nekatere spremembe znotraj obstoječega sistema imele pozitivnega učinka na življenje ljudi, tudi tistih povsem pri dnu. Ampak potem ne govorimo o osvoboditvi, pač pa o reformi ob ohranitvi nedotaknjenih temeljnih razmerij.
Na drugi strani pa s spreminjanjem korporativnih struktur znotraj gospodarstva ali pa z razmerji v državnem proračunu, pri bankah, kreditnih razmerjih… lahko že danes uveljavljamo spremembe, po definiciji reforme, ki pa nimajo zgolj reformnih učinkov v smislu, da samo krpajo nespremenjen izkoriščevalski sistem. Ta pristop je borba za spremembe na boljše, vključuje tudi velike šoke za gospodarstvo, ves čas pa skuša tudi dvigovati zavest in potrebo po nadaljnjih bojih v smeri povsem nove ekonomije – ves čas na poti k novim strukturam organizacije in porazdelitve moči ter zavedanja, da se borba ne bo kar zlepa ustavila.
No, v tej luči so lahko boji v finančnem sektorju usmerjeni v smer, ki več pozornosti posveča človeškim vrednotam, ko so lahko nekateri ukrepi tudi proti-kapitalistični in celo ‘parekonomični’. Sem prištevam na primer načine, da se postavi neka trajna struktura, ki je osnova za nadaljnje spremembe. Ali pa zahteve po spremembah, ki niso namenjene samo razrešitvi trenutnega kaosa, ampak k izboljšanju delovnih pogojev in povečevanju moči delavstva. Ne zdi se mi, da je finančni sektor prav idealen za ta pristop, verjamem pa, da je ta možen tudi v smislu postopno vse globje borbe za spremembe. Idealno pa bi bilo, če bi spremembe terjale spremembo osnovnih razmerij – na primer v smeri polne zaposlenosti in krajšega delovnega dne, bolj progresivne oblike davčnega sistema, povečevanja izdatkov na socielnem področju…
ROAR: Zdi se mi, da je vaša vizija participatorne ekonomije zelo blizu temeljnim idejam libertarne marksistične teorije (najbolj delom Roze Luxemburg in ‘komunizma svetov’ Antona Pannekoeka) in pa osnovnim načelom anarhosindikalizma ter komunitarnega etosa tradicionalnih gibanj, kot so na primer kibucisti in kvekerji. V čem se vaša vizija razlikuje od teh intelektualnih tradicij in praks, kje vidite stične točke? So vas pri razvoju vašega sistema navdihovale kakšne konkretne filozofije?
Albert: Priznati moram, da s kibucisti in kvakerji nisem najbolje seznanjen. Je pa res, da sta mene kot veliko mojih sodelavcev močno navdihnila Luxemburgova in Pannekoek, zraven pa Kropotkin, Bakunin in drugi anarhistični avtorji. Po mojem parecon je dediščina te široke misli in participatorna družba tudi, čeprav je ta glede na ekonomizem preteklosti bolj samosvoja.
Ideja svetov je seveda naslednica tega širokega tradicionalnega modela. Mislim pa, da je parecon idejo samoupravljanja izdelal bolj podrobno kot starejši koncepti, ki pa bi jo verjetno tudi sprejeli v takšni obliki. Tudi koncept pravične porazdelitve bi tradicionalne teorije lahko sprejele, če bi se danes lahko še odzvale, ampak tudi tukaj smo koncept v pareconu izdelali podrobneje in, upam, tudi bolj jasno.
Koncept kompleksne uravnotežene zaposlitve je nov, a tudi predvsem v dokončni izpeljavi. Mislim, da je zasnova že dolgo visela v zraku. Temeljno misel o razredu, ki igra posredniško vlogo med delom in kapitalom, najdemo že pri Bakuninu, obenem pa danes – ko imamo zelo določno formulacijo kompleksne uravnotežene zaposlitve – ni več moč trditi, da je bil gospodarski sistem socializma 20. stoletja koordinatoren. Formulacija participatornega planiranja pa je po mojem v veliki meri novost.
ROAR: Sami ste avtor vrste knjig o marksizmu in socializmu. Je Marx danes sploh še relevanten? V kolikšni meri se vaša misel razlikuje od ortodoksnega marksizma?
Albert: Pri tem vprašanju mi nikdar ni jasno, po čem sprašujete. Če je Marx relevanten? Kot osebnost? Po mojem se iz njegovega življenja lahko naučimo podobno kot pri drugih.
Verjetno pa ste mislili, ali so še relevantne Marksove misli? To je seveda nekaj drugega, a me še zmeraj bega. Marxova dela vsebujejo veliko idej. Je večina teh danes še relevantna? Ja, seveda – kot pri večini velikih mislecev njegovega kova. Seveda pa v tem primeru relevantnost Marxovih misli pomeni relevantnost ne samo za razumevanje, pač pa tudi za spreminjanje sveta – in v tem smislu mislim, da še danes veliko ljudi lahko bere Marxa tako zaradi njegovih misli kakor za to, da bi njegove ideje nadgradili in jih takšne prenesli v prakso.
Zadnji del vašega vprašanja mi je bolj jasen. Če skušam odgovoriti na kratko, bi rekel, da se ortodoksni marksizem nanaša predvsem na ekonomijo in vse drugo izhaja iz ekonomske teorije. Gre za pogled na zgodovino, ki temelji na dinamiki ekonomskih sistemov in kontradikcij, ki nastajajo pri tem za razrede in njihova medsebojna razmerja. Teorija kot najpomembnejše identificira lastnike – kapitaliste – in delavce ter sistem, ki je bil takrat kapitalizem, analizira v luči lastniških razmerij, ki bistveno določajo družbene razrede. V tem smislu je še danes veliko ortodoksnih marksistov in med njimi na različnih koncih sveta nastajajo nova razmerja – na primer v smislu leninističnega koncepta menjave, organizacije…
Parekonomična in parsocialna misel pa se od navedenih razlikujeta v nekaterih pomembnih točkah. Prvič: ekonomijo še zmeraj pojmujeta kot kritično pomembno, vendar na isto raven pomembnosti dodajata vprašanja družbe in spolov, kulture in okolja, moči in politike. Zgodovine ne vidimo več zgolj kot razvoja ekonomskih odnosov ter kot vzorec trkov različnih kontradikcij in sintez, pač pa mnogo bolj raznoliko. Naša teorija vsebuje večino marksističnega razumevanja dinamike med delom in kapitalom – ta uvid je bil neverjetno pomemben! – , dodaja pa vmesni, koordinatorski razred, s tem pa širi pozornost zgolj z lastništva produkcijskih sredstev in kapitala na mnogo širšo paleto razmerij, ki vplivajo na motive in stanja udeležencev gospodarske sfere.
Nočem preveč zapletati. Obstaja pa neko pomembno nasprotje. Ko je Marx analiziral neko misel, se je vedno vprašal, kaj ta vsebuje in kaj izpušča, ter čigavemu interesu služi to vsebovanje in izpuščanje. Vsebino in primanjkljaje svojih misli je želel usmeriti tako, da bi služile zatiranemu razredu.
Ko danes gledam otrodoksne marksistične teorije in vidim, kako ta miselni tok izloča feministične, nacionalistične in protiavtoritarne (anarhistične) vsebine, mi logika – in to prav Marxova – pravi, da na ta način miselni korpus služi interesom skupin na vrhu teh hierarhij. Veliko današnjih marksistov razume to podobno in so že začeli postavljati pod vprašaj marksistično misel in začeli iskati poti, kako v misel vrniti tudi te izpuste. To je tudi razlog, da so se pred štirimi desetletji pojavile smeri, kot so feministični marksizem, socialistični feminizem, nacionalistični marksizem, anarhomarksizem…
V ekonomskem smislu pa tudi manjka nekaj v teoriji – zavedanje, konceptualizacija, analiza razreda koordinatorjev. Če bi bil Marx danes živ in bi preučil ortodoksni marksizem, se podučil o zgodovini po-kapitalističnih družb, kot je na primer Sovjetska zveza… sem prepričan, da bi mu ta pomanjkljivost postala jasna in bi ob uporabi svojih teorij moral skleniti, da je v nasprotju z njegovimi željami marksizem postal ne ideologija delavskega razreda, pač pa ideologija razreda koordinatorjev.
Podobno kot boržuazna misel ne uspe zajeti in izpostaviti profitne logike in aktivnosti razreda lastnikov, ki se z njo (buržoazijo) okorišča, tako ortodoksni marksizem, še več, večina marksistične tradicije ne zaznava in ne analizira vpliva in značilnosti razreda, ki kontrolira in izkorišča delavski razred, torej razreda kontrolorjev. Ne le to: ortodoksni marksizem in znotraj tega razredna strategija – leninizem – koordinatorskega razreda niti zazna ne, kar je zelo vznemirljivo vprašanje.
Ampak je sploh pomembno, kako bi se danes odzval konkretni Marx, če bi se še enkrat rodil? Ni. Pomembno je to, ali ima tisto, o čemer sem pripovedoval, ob podrobnem premisleku kak smisel. Če ga ima, potem bi bilo za današnje socialiste, ki se prištevajo k različnim leninističnim in drugim idejam, ki razreda koordinatorjev niti ne zaznavajo niti problematizirajo, dobro, če bi premislili, ali ne bi raje premislili modela participatorne ekonomije in participatorne družbe? Meni se zdi, da bi bilo pametno. Morda se bo drugim tudi tako zdelo.

Prevedel: Tone Vrhovnik Straka za Prisotnost šteje-15o-OccupyLjubljana

Intervju: Jerome Roos, objavljen v ROARMAG.org, 21. 4. 2012
Izvirnik: http://roarmag.org/2012/04/parecon-participatory-economics-interview-michael-albert/

IZHOD IZ ETIČNE KRIZE- SAZU IN PROF. TRONTELJ

SORODNI POGLEDI!

 

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/izhod-iz-eticne-krize-ki-morda-korenini-v-tockastih-genetskih-mutacijah.html

Izhod iz etične krize, 
ki morda korenini v točkastih genetskih mutacijah

Prof. dr. Miomir Knežević o zdravilu za krizo vrednot: Morali bi se odreči pretiranemu egu in se začutiti kot del skupnosti.

 

Jasna Kontler Salamon
ned, 15.01.2012, 18:00

»Strinjam se, da sta svetovna in še posebej slovenska družba v krizi temeljnih vrednot in da jima ob tem primanjkuje motivacije. Prevladuje strah za prihodnost in egoistični refleks grabljenja k sebi, saj zmotno menimo, da nam bo to prineslo večjo varnost. Kriza se pojavlja tudi v družini, saj starši težko motivirajo sedanje generacije enako, kakor so bili motivirani oni. Vrednota zgolj denarja in uspeha za vsako ceno sta povsod prisotna. Zmagovalec je le eden, vsi drugi pa so po taki analogiji poraženci.« Ali uvodno izjavo pripisujete komu od naših družbenih analitikov? Ne, očitno v današnjem času temeljna družbena vprašanja vse bolj vznemirjajo tudi naravoslovce, da so se vsaj nekatera od njih – biološki izvor družbenih izkrivljenosti – trdno zasidrala v sodobnih znanostih o življenju. Navedba je del odgovora našega uglednega biotehnologa, prof. dr. Miomirja Kneževića, pomočnika direktorice Nacionalnega inštituta za biologijo, na vprašanje, ali se s strinja s tistimi, ki opozarjajo na velik primanjkljaj znanja in vrednotenja, povezanega z etičnimi odločitvami in moralnimi presojami v današnji slovenski družbi.

Po Kneževićevem mnenju je slovenska družba s tem, ko je v preteklih dveh desetletjih izpolnila večino konkretnih ciljev – osamosvojitev, vstop v EU in Nato, prevzem evra –, vzbudila lažni občutek, da smo »na varnem«. Zdaj ko je jasno, da ni tako, pa nam »manjka strateško razmišljanje, ne spoštujemo drugega mnenja in globoko v sebi čutimo, da tudi sebe ne spoštujemo«. V iskanju izhoda iz te stiske, pravi, bolj zaupamo mistiki in vraževerju kakor znanju, treznemu razmisleku in svojim etičnim vrednotam. »Raj za špekulante, lažne preroke … To se je v zgodovini že večkrat zgodilo. Prevrednotenje vrednot. To nas spet čaka.«

V nas je genetska nagnjenost 
k neracionalnemu pohlepu

V začetku lanskega decembra – tako blizu je ta čas, a z današnje perspektive se nam zdi verjetno precej bolj brezskrben – je bila ob tednu ljubljanske univeze (UL) slavnostna seja senata UL in tedaj je bil slavnostni govornik predsednik SAZU, akad. prof. dr. Jože Trontelj.

Preden je spregovoril o nalogah akademije in univerz v času globalne krize, je predstavil pogled sodobnih genetikov na dogodke v daljni preteklosti. Mogoče je sklepati, da se je kal današnje krize pred kakimi 50.000 leti zapisala v človeški genom, morda zaradi treh točkastih mutacij v genu FOXP7 naših prednikov, ki so živeli v Afriki in njihova kultura »ni bila dosti višja od kulture antropoidnih opic«. Nato pa so omenjene mutacije sprožile »kaskado nevroloških in kognitivnih sprememb«, med njimi »najbrž razvoj govora, mogoče tudi sposobnost abstraktnega mišljenja, razumevanje preteklosti, predvidevanje prihodnosti, smiselno načrtovanje«. V istem genomu pa je bila zasidrana tudi »potreba po moralnih vrednotah, kot so pravičnost, poštenje, dobrohotnost, ljubezen do bližnjega, potreba po spoštovanju svetega«… Slaba stran pa je bila, da je bila med novimi, z genetskimi mutacijami sproženimi spremembami tudi »dedna nagnjenost k neracionalnemu pohlepu in agresivni tekmovalnosti«.

Tako smo torej že davno dobili vse hkrati – tiste lastnosti, ki človeško raso kar naprej potiskajo v krize, in sposobnost moralne presoje in etičnega samoomejevanja. Prvi med akademiki je v omenjenem slavnostnem trenutku univerzitetno javnost opozoril, da so današnje razmere v svetu v doslej največjem primežu te človeške dvojnosti, da dobri del mutiranega genoma vse bolj popušča pred slabim. Razložil je, da to globalno dokazuje tudi naš odnos do okoljskih problemov, do okrutnih vojn in lakote, brutalnega izkoriščanja otrok, trgovine s človeškimi organi, ki je po obsegu že prehitela trgovino z mamili…

Izhod iz samomorilske zanke človeštva omogoča navidezen paradoks dedne lastnosti, ki je hkrati stoodstotno odvisen od genetskega zapisa in prav toliko od vzgoje in osebne izbire. Za etične odločitve in moralno neoporečno vedenje, je v svojem govoru rekel akademik, potrebujemo ne samo zrele, temveč tudi resnično svobodne ljudi, ki ne bodo materialisti in bodo zato tudi veliko srečnejši. Do take svobode pa bi lahko prišli z ustrezno vzgojo, utemeljeno na etičnih načelih, ki bi segala od vrtcev do univerz. Takrat je Trontelj pozval univerzo, da pri tem prevzame svoj del naloge.

Ko se z akademikom o tem pogovarjam dva meseca kasneje, je to, kar se je v govoru zdelo šele zametek strategije načrtovanja rešitev iz etične krize, videti že veliko bolj otipljiva resničnost. Kaže se pot, kako se bomo lotili pomanjkanja vrednot in slabega razlikovanja med moralnim in nemoralnim ravnanjem, skrb zbujajočih pojavov naše dobe.

Zlate dobe nikoli ni bilo, 
se ji pa želimo vsaj približati

Dr. Trontlja, mednarodno uglednega strokovnjaka za bioetiko, ki o tovrstnih vprašanjih razmišlja na nacionalni in evropski ravni, sem izzvala z vprašanjem, ali se mu zdi, da je kdaj v kakšni družbi obstajala vsaj približna skladnost med etiko, moralo in pravom ter ali si je kakšna država sploh želela takšno, za vladanje verjetno precej naporno skladnost. »To je bil že starodavni ideal mislecev in pesnikov, kar dokazujejo briljantne misli grških filozofov, med antičnimi pesnitvami pa Ovidijeve Metamorfoze, ki se začenjajo z zlato dobo, v kateri je človeštvo spoštovalo poštenje in pravico brez zakonov in prisile. Mislim pa, da te zlate dobe nikoli ni bilo. Ostane nam le upanje, da bomo lahko z razvojem človeške družbe zmanjšali grožnjo kazni, ko bo zanjo vse manj potrebe. A za to bomo potrebovali drugačno lestvico vrednot. Namesto želje po materialnem bogastvu bo morala postati vrednota zavest, da ni treba imeti tistega, česar v resnici ne potrebujemo. Vrednota bo prizadevanje, da človek dozori kot oseba, da razvije svoje talente in sposobnosti, a brez tuhtanja, kakšno prednost si bo s tem pridobil pred drugimi. Sodobne raziskave kažejo, da je raven zadovoljstva družbe, sreče državljanov, obratno sorazmerna z velikostjo razlik med bogatimi in revnimi. To nam veliko pove. Vendar še premalo, da bi si človeštvo že danes kot prednostno smer razvoja izbralo doseganje ciljev nematerialne blaginje.«

Sodobni razvoj tehnologije postavlja tudi nove etične dileme. »Teh je cela vrsta, a vzemimo zgolj eno. S sodobno informacijsko tehnologijo bi lahko že danes bolj učinkovito omejili kriminal, a s tem bi pretirano posegli v človeško svobodo. Večini ljudi se zdi bolje, da žrtvujemo del svoje varnosti, kot da bi žrtvovali svojo svobodo in zasebnost. Zdi pa se, da bo nadzor kmalu postal tako vseobsežen, da te izbire in s tem prave svobode in zasebnosti preprosto ne bo več.«

Seveda smo akad. Trontlja vprašali tudi o etičnih dilemah, ki jih vzbuja naša aktualna politična stvarnost. »V zadnjih desetletjih nam je uspelo pripeljati etiko v znanost. Danes imamo v znanosti dobro delujoč etični nadzor. To je zelo spodbudno. Morda bo sčasoma kaj podobnega uspelo tudi v politiki. Vse več je politikov, ki razumejo, da je prav v tem prihodnost.«

Iščimo tiste, ki so pokazali, 
kako se zmaga

Zdaj so se akademiki lotili vračanja etičnih vrednot. »Akademije v Evropi in po svetu delujemo povezano in ideja, da je treba mladim v današnji družbi znova približati prave vrednote, je naša skupna. Vsi opažamo, da imajo današnje mlade generacije več informacij, vendar kljub temu manj znanstveni pogled na svet. Večini mladih resnične vrednote ne pomenijo veliko, neoliberalno okolje pa tudi ne vpliva spodbudno nanje. Razmer za zdaj ne moremo spremeniti, kaj pa lahko naredimo? Akademije soglašajo, da je etično preobrazbo mogoče narediti prek vzgoje in izobraževanja, in to na vseh ravneh, od vrtcev do univerz, z doktorskim študijem vred. Mislim, da to ljudje pričakujejo od akademikov, še posebej v tem težkem času.

S temi idejami smo pri nas povsod naleteli na odličen odziv, tudi v vrtcih. Zato imamo zdaj serijo posvetov o znanju kot vrednoti, o privzgoji spoštovanja do znanosti, pa tudi o načinih, kako pomagati mladim do odličnega, neoporečnega znanja. Skrbno poslušamo izkušene učitelje in profesorje, njihova sporočila pa bomo posredovali šolskim oblastem in ministrstvu. Osebno me najbolj veseli, da naših vzgojiteljic, učiteljev in profesorjev ni treba prav nič prepričevati o pomenu etične vzgoje. Vsi so za to, mnogi komaj čakajo. Vesel sem tudi tega, da k projektu pomembno prispeva Zavod Žige Zoisa kot ustanova civilne družbe.«

Tudi uvodoma omenjeni dr. Knežević ponuja zdravilo za krizo vrednot, in sicer takšno, ki je kot »trpka pilula s stranskimi učinki«. Meni, da bi se morali odreči pretiranemu egu, se začutiti kot del skupnosti na celini s pol milijarde prebivalcev. A ob tem tako kot akad. Trontelj tudi dr. Knežević ugotavlja: »Največ znanja in temeljnih vrednot pridobimo v družbi in šoli – na vseh ravneh. Z zgledi, res samo z zgledi, morajo avtoritete pokazati, da združeni zmoremo več. To sicer piše v knjigah, toda obnašamo se drugače – zaradi egoističnega strahu, ki nam hromi možgane in dreveni telo … Začnimo spet kazati dobre zgodbe, ki jih ne manjka, ne iščimo krivcev za poraze, iščimo tiste, ki so pokazali, kako se zmaga. To vlije voljo, ki jo sedanja mlada generacija potrebuje, saj je jezna, ker meni, da smo ji vzeli prihodnost. Zaradi našega egoizma.«

Res bi bilo zanimivo vedeti, kaj pravijo k temu drugi slovenski znanstveniki. Zanimivo bo tudi počakati na izid velike naloge, ki so si jo naložili akademiki. Si je sploh mogoče zamisliti težjo in hkrati lepšo nalogo, kot je etična vzgoja mladih generacij?

1

Povezane novice

8. maj ob 10:28
V četrtek so člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) za predsednika znova izvolili akademika prof. dr. Jožeta Trontlja.

 

 

VIDEO David Harvey- The Crises of Capitalism

http://www.youtube.com/watch?v=26o22Y33h9s

David Harvey- The Crises of Capitalism

Radical sociologist David Harvey asks: is it time to look beyond capitalism towards a new social order that would allow us to live within a system that really could be responsible, just, and humane?

 

 

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM

POVAMPIRJENI KAPITALIZEM