Arhiv Značk: privatizacija

Prispevaj svoj glas proti izgubi gospodarske suverenosti Slovenije!

Veliko je razlogov za nasprotovanje razprodaji državnega premoženja.

Država mora predvsem znati upravljati s skupnim. Kadar izgubi to sposobnost, izgubi tudi svojo legitimnost in posledično suverenost, priložnost za razvoj in uveljavljanje lastne gospodarske in strategije razvoja. Prodaja državnega premoženja tujim zasebnim ali tujim državnim podjetjem ali celo finančnim skladom (za preprodajo) ne more biti rešitev za slabo upravljanje s premoženjem in za preprečevanje vmešavanja političnih interesov strank, pač pa je rešitev za ta problem lahko edino v demokratizaciji upravljanja državnih podjetij in v povečanju družbenega demokratičnega nadzora nad njimi.

Sicer privatizacija državnih podjetij, naravnih virov in vsega skupnega praviloma pomeni nižanje delavskih, okoljskih in varnostnih standardov, pomeni izkoriščanje ljudi in okolja ter koncentracijo ekonomske in politične moči v rokah korporacij oz. peščice ter povečevanje družbene neenakosti. Razprodaja je priložnost za poceni nakup nacionalnih bogastev s strani tujcev, ki jim ni mogoče pripisati nobene demokratične odgovornosti za njihovo bodoče početje v sledenju zgolj lastnim dobičkom, in priložnost za kasnejšo fleksibilnost glede nižanja delavskih pravic. Preko investicij korporacije tudi narekujejo smer gospodarstva in razvoja držav. Privatizacija in komercializacija javnih dobrin in storitev praviloma vodi v povečevanje cen storitev za nižjo kvaliteto.

Pri državnem premoženju se je treba zavedati, da je le-to skupno premoženje vseh državljanov, ki ga je ustvarjalo več generacij za svojo in za naslednje generacije, in je njegov pomen mnogo večji od njegove tržne vrednosti, dosežene kupnine, da je treba upoštevati tudi vse potencialne bodoče in pretekle “donose”. Državno premoženje je hkrati tudi poligon za zorenje neke države proti nadgradnji pojma države blagostanja, priložnost za razvijanje učenja o dobrih praksah soodločanja in so-/samo-upravljanja zaposlenih, za samonadzor pred vzgibi političnih apetitov in za odgovornost do skupnega.

Državno premoženje v sebi združuje veliko nematerialne vrednosti in priložnosti za vsakovrsten razvoj in dozorevanje države.

Podpišite peticijo proti “privatizaciji” na spodnji povezavi in prispevajte svoj glas k razumnosti: 

http://www.mladina.si/peticije/

uredništvo GPD

VABILO NA JAVNO TRIBUNO: “NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE”

Skupina društev in gibanj

Državljani proti razprodaji

vabi na javno tribuno

NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE.

Javna tribuna bo v sredo, 7. januarja 2015, ob 18. uri

V Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Na javni tribuni bodo govorci predstavili razloge proti razprodaji državnega premoženja in alternativne predloge o tem, kako izboljšati njegovo upravljanje. Predstavljeni bodo primeri dobre prakse iz tujine, na rešeto pa bomo postavili tudi mite, ki privatizacijo predstavljajo kot edino možnost.

Izognili se ne bomo niti načrtovani prodaji Telekoma. Napovedana prodaja te družbe je v javnosti dvignila veliko prahu, polemik je veliko, pravih informacij in konkretnih argumentov pa malo. Telekom ni le uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Zato je nujno, da se o morebitni prodaji javno razpravlja in poišče najboljšo rešitev.

Na javni tribuni bodo v argumentirani razpravi sodelovali uvodni razpravljavci:

  1. Jože Mencinger, avtor peticije proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je v manj kot desetih dneh podpisalo več kot 9000 ljudi, bo predstavi vsebinske razloge iz njegove peticije.

Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču, se bo osredotočil zlasti na vprašanja: kje, kako in zakaj so naše »obveze« za prodajo zavezujoče, kdo jih je dal in komu ter kaj lahko sledi, če Telekom umaknemo iz spiska petnajstih podjetij, ki so določena za prodajo.

  1. Bogomir Kovač, ekonomist, bo poskušal osvetliti dilemo,  če je bila država doslej slab upravljavec, ali je res treba vse razprodati, ali pa je možno uveljaviti tudi bolj razumno upravljanje?

Po uvodnem delu bo na  vrsti javna razprava, na kateri bo imel vsak razpravljavec na voljo 5 minut.

K razpravi so že prijavljeni:

Dušan Semolič, predsednik Zveze  svobodnih sindikatov Slovenije

Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije

Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, ki  bo predstavil primer upravljanja v nemškem podjetju Fraport, ki je jeseni kupilo Aerodrom Ljubljana

Drago Pavšelj, ki  bo predstavil in argumentiral razloge proti prodaji Telekoma.

Drugi udeleženci se k razpravi lahko prijavijo pol ure pred začetkom.

Javno tribuno pripravlja skupina Državljani proti razprodaji, ki od Vlade RS zahteva:

  1.  da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij ter odpove vse dogovore o prodaji Telekoma;
  2. da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in le na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja Slovenije;
  3. da se spremeni način upravljanja državnih podjetij tako, da pri upravljanju enakopravno sodelujejo predstavniki države,  zaposlenih, stroke in širšega družbenega interesa (soupravljanje);
  4. da takoj začne uvajati spremembe zakonodaje za upravljanje podjetij v državni lasti in pri tem upošteva dobre prakse upravljanja v uspešnih državnih podjetjih, na primer v  Nemčiji ali v skandinavskih državah in okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.

Od Vlade zahtevamo tudi, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda predvolilne zaobljube – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb. Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!

Vljudno vabljeni

Skupina Državljani proti razprodaji

Ljubljana, 1.1. 2015

—————————–

Ob 18. uri lahko na http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc začnete spremljati prenos javne tribune iz Cankarjevega doma z naslovom “Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje” Prisluhni argumentom, ki spodkopavajo neoliberalno pravljičarstvo in jih soočajo  z realnostjo.

 

 

Govor predstavnika GPD na dan akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom

Govor v imenu GPD, člana 4. skupine ZL, na dnevu vseevropske protestne akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom (11. 10. 2014) (govor v daljši verziji)

 

TEMA: Umestitev tajnih trgovinskih sporazumov v širši kontekst (nevarnosti za življenje, zdravje in demokracijo)

Neoliberalni kapitalizem je s tajnimi trgovinskimi sporazumi, kot so TTIP, TISA in CETA, kjer se mimo nas odloča o naši sedanjosti in prihodnosti, dosegel svoj novi vrhunec na brezsramni koračnici profita. Kapitalizem je zmožen najbolj perfidne oblike nadzora napredne misli in psihološke manipulacije ter izčrpavanja, bolj kot vsi sistemi v zgodovini. Če so morali v prvi polovici 19. stol evropski državni aparati vstajo dušiti s cenzuro tiska ter prepovedjo političnega delovanja in združevanj, kapitalizmu še tega ni treba: njegova varovalka je vgrajena že v sam sistem, v imperativ ekonomskega nasilja. Stanje kolektivne zavesti in planeta zahteva, da nemudoma pretrgamo s to nepravo, slepo smerjo razvoja! Posledice takega sistema so v tem, da je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na  t. i. »svobodnem trgu«. Kapitalizem načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Njegovi zavržni načini, vključno s tajnimi sporazumi, gredo v smislu njegove notranje logike zasledovanja dobička preko trupel in ekspanzije kapitala vse do dna. Psihopatija izkoriščevalske elite, kot dodatni dejavnik, ki se nacepi na sistemsko logiko kapitalizma kot glavni problem, pa je zelo sorodna diagnozi iz psihiatrije, kjer gre za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, krivde in tudi odgovornosti do vseh živih bitij na planetu ter do planeta samega.

Pogajanja o tajnih trgovinskih sporazumih zrcalijo še dodatne značilnosti vsestransko škodljivega kapitalizma, to so: namerno ustvarjanje strahu med ljudmi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, netransparentnost informacij, jemanje možnosti odločanja o svojem lastnem življenju, možnosti izbire, brezupnost, umetne delitve med ljudmi, mobing, odtujenost od dela in sočloveka, ko pa bi vendar morali sistemsko spodbujati k čimvečji notranji izpolnitvi/ zadovoljstvu vseh, ne le privilegiranih, in  k pripravljenosti soodločati o svoji usodi in usodi skupnosti. Kriv je tudi slabši in vse manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično in resnično kreativno razmišljanje ter za drugačne vrednote proti potrošništvu, s tem se manjša ozaveščenost, k vsemu temu prispeva tudi nedostopnost in vedno slabši zdravstveni sistem, vse večje onesnaževanje okolja, nekakovostna hrana, onesnažena voda, hormonski motilci itd. Tajni sporazumi korporacij in njihovih pajdašev, ki so preko lobističnih skupin — teh je le v EU nekaj 10 tisoč in že sicer krojijo zakonodajo po svoji meri v lažni parlamentarni demokraciji — ključni akterji v pogajanjih, so izraz zmage močnejšega, to je bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega in neobčutljivega, brezvestnega, zmage sebičnosti in zavisti, izraz makiavelizma, vse to nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, horizontalni demokratičnosti, vključenosti in humanosti.

Večina držav se je okoliščinam globalizacije prilagodila z obliko tržne države, kjer država neposrečeno oz. škodljivo sledi zahtevam in pritiskom globalizacijskih akterjev, tekmi do dna. Država je tako le podaljšana roka korporacij in čedalje manj služi državljanom, javnemu, skupnemu dobru.

Javnost ne bi smela nikakor zaupati zagotovilom pogajalcev čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP), da se prehrambeni standardi ne bodo nižali, treba se je zavedati, da bo v EU dovoljen uvoz hrane, ki ne bo dosegala lokalnih standardov. Kmetje bodo trpeli nevzdržno konkurenco. Sporazum TTIP je torej popolno orožje korporacij proti obstoječim in bodočim standardom varne hrane. Posebna past se skriva v zavajajočem izgovoru, da bodo standardi temeljili na trdni in zanesljivi znanosti. Vemo, v čigavem interesu deluje velik del konvencionalne znanosti v pogojih težnje za dobičkom, ko je ta vedno manj neodvisna in nepristranska! V resnici je taka znanost industriji prijazna znanost in direktni napad na načelo previdnosti. V EU naj bi bila cela  prehrambena veriga nadzorovana, previdnostno načelo pa omogoča intervencijo v katerikoli fazi te verige, v ZDA pa je, nasprotno, ves fokus zgolj na končnem produktu in ta se lahko regulira oz. prepove zgolj, če za prepoved obstaja konsenz o njegovi nevarnosti s strani trdne in zanesljive znanstvene skupnosti. Termin »zanesljiva znanost« je postal priročno oglaševalsko sredstvo industriji naklonjenih skupin, saj vsak kritičen znanstveni dokaz, ki ustvarja razpoke v trdni in zanesljivi znanosti, označijo za »instant znanost« in ga zavržejo. Po drugi strani pa zato iz skepse in nezaupanja v klasično znanost  nastaja tudi obratna skrajnost: šarlatanske teorije zarot in premalo verodostojne kvaziznanstvene struje, ki žal le odvrnejo pozornost z bistvenih dokazljivih problemov kapitalizma in po krivici zavračajo prav vse, kar prihaja s strani uradne stroke.

Če se vrnem nazaj k ogrožanju varnosti hrane in ponazorim s primerom iz prakse: po evropski zakonodaji morajo biti živila z vsebnostjo GSO (op. genetsko spremenjeni organizmi) označena, v ZDA pa ne. Če v EU sprejmemo zakonodajo ZDA, to pomeni, da se ne bomo več sami odločali o tem, ali bomo jedli hrano z GSO ali ne, o tem bodo namesto nas odločali proizvajalci oz. korporacije. To pa je kršenje osnovne človekove pravice do zdrave hrane. V EU mora podjetje vnaprej dokazati, da kemikalija na trgu ni škodljiva za zdravje. V ZDA pa morajo uporabniki dokazati škodljivost kemikalije. Tako zakonodajo naj bi transatlantski sporazumi prenesli v Evropo. Po eni strani pogajalske skupine zahtevajo več zanesljive znanosti, po drugi pa skrivajo rezultate študij te iste znanosti ali pa jo same financirajo in razglašajo za objektivno. Poleg tega so najbolj močne lobistične skupine prav s področja kmetijstva, nekatere najmočnejše je k sodelovanju povabil prav Generalni direktorat za trgovino Evropske komisije! Podjetja iz agroživilske panoge tudi močno podpirajo intenzivno vključevanje v pogajanja javnih agencij za varno hrano, ameriško FDA in evropsko EFSA, vendar sta ti dve agenciji pri postavljanju svojih standardov močno odvisni od raziskav oz. študij s strani industrije in tako močno vpleteni v konflikt interesov. Podrobnejši pregled sestave zaposlenih na EFSA je pokazal, da ima skoraj 60 % njihovih strokovnjakov vezi z industrijo in lobisti. Pri FDA je stanje še veliko bolj alarmantno, tam so zaposleni celo nekdanji vodilni pri korporaciji Monsanto, ki lobirajo za interese umazane industrije. Temu pojavu sodelovanja in izmenjave položajev med javnim in zasebnim sektorjem rečemo tudi »pojav rotirajočih vrat«.

Prvi korak odstranjevanja trgovinskih ovir na področju kmetijstva je koncept vzajemne pripoznave varnostnih standardov kot enakovrednih, s čimer bo produkt po nižjih ameriških standardih avtomatično pripuščen na strožji evropski trg. Resni problemi bodo nastali na področju ravnanja z rejnimi živalmi, označevanja hrane, higienskih in varnostnih standardov, vključno s pravili glede GSO in pesticidov. Še posebej bo posledice občutil evropski sektor živinoreje, treba se je tudi zavedati, da živinorejska industrija v ZDA uporablja veliko količino hormonov in antibiotikov, ki predstavljajo resno zdravstveno grožnjo odpornosti na superbakterijo. Evropsko meso bo ob uvoženem ameriškem dražje zaradi višjih in dražjih standardov proizvodnje in bo slej kot prej podleglo konkurenčnemu nižanju svojih standardov kvalitete in varnosti, da bi lahko tekmovalo s cenejšimi, enako velja za mlečne izdelke. Transatlantski pesticidni lobi je začel tudi svojo kampanjo proti ukrepanju EU na področju kemikalij, ki so znane kot hormonski motilci.

Ko bo EU enkrat sprejela nižje ameriške standarde za uvožene proizvode, bo naslednji logičen korak industrije harmonizacija oz. poskus izenačevanja teh standardov med ZDA in EU.

TTIP pa bo tudi močno povečal vpliv korporacij na politično odločanje, ki bo krojilo usodo kmetijstva in varne hrane za naprej, s tem pa zaprlo možnosti za preobrazbo kmetijstva v sonaravno in vzdržno. Nasprotno, vsak poskus zakonodajnega ukrepa, ki bi zagovarjal trajnostno pridelavo hrane, bo označen za trgovinsko oviro. To je pravo uresničenje sanj velikih in vplivnih skupin ter ameriškega ministrstva za gospodarstvo, ki to načrtujejo že desetletja in želijo soustvarjati zakonodajo in vnašati svoj korporativni vpliv, brez vpogleda in vpliva zainteresirane javnosti. Korporacije bodo v proces vpletene od samega začetka, veliko preden bo sploh dana možnost za vzpostavitev javne in demokratične razprave. Sporazum predvideva zgodnji sistem opozarjanja na sleherno zakonodajno pobudo ali drug predpis s potencialnimi učinki na trgovino, kar bo v praksi zelo otežilo oz. praktično onemogočalo sprejemanje novih varnostnih standardov. Vendar do zapleta lahko pride tudi na izvedbeni ravni EU, stran od oči Evropskega parlamenta in javnosti, neposredno v domeni Evropske komisije, ki lahko tehnično redefinira prag in standarde za kontaminacijo ali varnostne preverbe glede raznih spornih snovi, ne da bi ji bilo sploh treba spreminjati zakone na tem področju! Tudi sicer je Evropska komisija že sama po sebi nedemokratična institucija, pod velikim vplivom lobističnih skupin, ki krojijo zakonodajo na EU ravni, zato je v prihodnosti potreben širši razmislek o demokratizaciji organov EU ter ukrepov za snovanje in izvajanje novih politik z več soodločanja od spodaj navzgor, ki bodo nadomestile lakajsko pasivno sledenje politikam izvršenih dejstev s strani naših političnih »predstavnikov«.

Če bo TTIP vseboval mehanizem za reševanje sporov med investitorjem in državo investicije, bodo korporacije dobile še močnejše orodje za vlaganje direktnih tožb proti celi EU ali ZDA ali celo proti posameznim državam članicam EU, vključno z regulatornimi ukrepi, ki bi jih slednje sprejele na nižjih ravneh, kar bo pomenilo dodaten pritisk na javne finance in bo nato posledično skozi nova varčevanja breme ponovno padlo na pleča že tako deprivilegiranih prebivalcev.

Ko se odločanje o pomembnih področjih družbenega življenja prenese od državljanov ter lokalne in državne oblasti na globalne trgovinske pogajalce, ki jim ni mogoče pripisati in izterjati odgovornosti, je to že popoln zaton in dokončna smrt demokracije. Prav tako so ogroženi razvoj, življenje in zdravje, kadar so za državljane bistvene storitve, kot so zdravstveno varstvo, oskrba z vodo in električno energijo, šolstvo, javni prevoz, poštne storitve, komunala ipd., pod upravljanjem tujih korporacij, ki težijo zgolj k plemenitenju svojega dobička, namesto da bi služile interesom in avtentičnim potrebam državljanov. Vse to je predmet sporazuma TISA. Privatizacija praviloma vodi v povečevanje cen storitev za nižjo kvaliteto. Sporazum TISA npr. ne predvideva določb, ki bi tujim investitorjem v storitvenem sektorju nalagala obveznost, da skrbijo za javni interes ali ki bi zagotavljale odgovornost teh zasebnih korporacij za trajnostni humani razvoj. Storitve, ki so zasnovane v javnem interesu, se morajo tudi izvajati izključno v javnem interesu, pod nadzorom javnosti in potrebujejo močno regulacijo ter demokratizacijo.

Prostotrgovinski sporazumi korporacijam zagotavljajo neomejen dostop do trgov, zaščito pred konkurenco, divjo privatizacijo, deregulacijo, uničevanje okolja in olajšano koriščenje naravnih in človeških virov. Z ustvarjanjem evropsko-ameriške (oz. evropsko-kanadske) prostotrgovinske cone smo priča transnacionalnemu socialnemu inženiringu, kjer se bodo šibkejše države prisiljene prilagoditi sprejetim ukrepom močnejših, torej korporativni kolonizaciji, izgradnji korporativnega oligarhičnega svetovnega reda in tiranije kapitala, ki, tako kot vsak parazit, dolgoročno ubije svojega gostitelja, torej človeka in njegovo življenjsko okolje.

Naj na kratko osvetlimo logiko kapitalističnih receptov. Varčevalni ukrepi pomenijo osiromašenje prebivalstva, tako da so ti potem pripravljeni sprejeti ponujene strukturne prilagoditve.  Strukturne reforme, kot so privatizacija državnih podjetij, naravnih virov in vsega skupnega, nižanje okoljskih in varnostnih standardov, pomenijo izkoriščanje ljudi in okolja ter koncentracijo ekonomske in politične moči v rokah korporacij oz. peščice. Ta nerazdružljivi dvojček naj bi ustvarjal pogoje za investicije, konkurenco in gospodarsko rast, čeprav tudi to ne drži vedno oz. se rast celo zmanjša ob pretiranem varčevanju (še ena padla dogma neoliberalne agende), vedno pa drži, da se ne glede na recesijo ali na pozitivni gospodarski ciklus povečujejo dobički peščice, povečuje pa se tudi družbena neenakost!  Konkurenca pa je drugi izraz za protekcionizem, pisan na kožo korporacij, saj jim omogoča poceni nakup nacionalnih bogastev in kasnejšo fleksibilnost glede nižanja delavskih pravic. Preko investicij korporacije tudi narekujejo smer gospodarstva in razvoja držav.

Prosta trgovina in t. i. prosti trg, v resnici vedno trg oligo-/monopolistov,  je tekma do dna, je razčlovečenje, je barbarstvo! Kapitalizem ne sprejema kompromisov, temveč nas s svojimi načeli pripelje do ekstremov, vseh nasprotnikov pa se želi znebiti, pri čemer ne izbira metod.

Za konec, kakšne  so možnosti rešitev, kakšne strategije mora prevzeti organizirani družbenopolitični in civilnodružbeni upor vseh sorodnih naprednih sil v družbi, tako znotraj držav kot internacionalno?

Država mora predvsem znati upravljati s skupnim. Kadar izgubi to sposobnost, izgubi tudi svojo legitimnost. Biti človek je vrednota in ne slučajnost! Ljudje imajo pravico participirati pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje in blagostanje. Izvrševanje te pravice na neposreden način je v njihovo korist in nujo. Za zgled nam lahko služijo deli Latinske Amerike, ta je veliko pred nami izkusila vse pasti neoliberalne dogme in se ji uspešno uprla.  Poleg  mnogih dobrih sistemskih rešitev na nacionalnih nivojih v posameznih državah, npr. primer participativnega proračuna in posebne pravice zemlje kot samostojne nosilke pravic, pa je posebej treba izpostaviti primer Ekvadorske vlade, ki je ob podpori številnih držav in družbenih gibanj širokega spektra civilne družbe OZN predložila posebno peticijo o vzpostavitvi mehanizma znotraj OZN za reguliranje in sankcioniranje nezakonitih dejanj transnacionalnih korporacij, zlasti na področju kršitev človekovih pravic. To pravno orodje bi zagotavljalo dostop do pravice in povračila tudi tistim prizadetim, ki jim domača ureditev tega ne omogoča.  Podobno moramo v Sloveniji vršiti pritisk na vlado in evropske institucije oz. vse pogajalce v njihovem imenu, da v sodelovanju z javnostjo preučijo vse možnosti za izključitev najbolj občutljivih oz. vseh ključnih področij družbenega življenja iz predmeta sporazumov.

Za preboj je nujna  tudi sprememba paradigme neomejenega zasledovanja  ekonomske rasti, ki pomeni le še več uničevanja in onesnaževanja narave  ter izčrpavanja naravnih virov, potreben je razmislek onkraj rasti, kjer je poudarek na kakovosti življenja, na pravični redistribuciji in spremembi lastniških odnosov, ne pa na količini potrošnje in napihnjeni potrošniški mentaliteti. Različne ekološke krize na našem planetu bodo očitno morale postati še hujše, preden bodo takšne ideje  pridobile na verodostojnosti in bodo upoštevane. Spodbudno pa je, da se je razprava o vzdržnosti in krizi rasti vsaj resno začela. Kot zgled organiziranega upora najdemo primere tudi doma, en tak je primer delovanja koalicije Združena levica, drug pa spodbudna sestava tokratne široke koalicije proti tajnim sporazumom, ki pa mora postati trajna oblika učinkovitega upora proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja oz. tiranije kapitala, saj se zavedamo, da noben kapitalizem ne more biti ne trajnosten ne zelen ne human ne etičen! Floskula kapitalizma s človeškim obrazom pomeni le to, da se brezobzirno izkoriščanje prenese na kak drug del planeta, sicer pa kvečjemu to, da ohranja nekoliko bolj »zadovoljne sužnje«, zaslepljene s potrošništvom, saj se zaveda, da so ti največji sovražniki svobode.

Smrt korporacijam in kapitalizmu, svoboda ljudem in preživetje planetu!

 

VIDEO POSNETEK GOVORA: 

 

 

 

 

Protest proti prihvatizaciji Mercatorja in ostalih- sobota, 28.6. ob 10h Ljubljana

Vabimo, da se nam pridružite  na protestu proti prodaji Mercatorja v soboto, 28.6.2014, ob 10.00 na Prešernovem trgu.

Prodaja je katastrofalna napaka, saj je Agrokor podjetje s preko 2,5 milijarde EUR dolga in je popolnoma nelikvidno. Kapitala, potrebnega za nakup Mercatorja, Agrokor nima. Prevzem bo financiral tako, kot so potekali managerski odkupi podjetij v slovenski tranziciji – z dolgom, s katerim bo obremenil prevzeto podjetje. Podobno zgodbo smo pravkar videli v domžalskem Heliosu, ki je imel pred prevzemom obvladljivih 102 milijonov EUR dolga, po privatizaciji pa ga je avstrijski Ring zadolžil za dodatnih 305 milijonov EUR. V Združeni levici smo prepričani, da bo prevzem Mercatorja s strani Agrokorja neizbežno vodil v izčrpavanje podjetja, ogrozil delovna mesta 11.521 zaposlenih in več kot 100.000 delovnih mest v Sloveniji, ki so posredno vezana nanj.

Pri prodaji Mercatorja nikakor ne moremo mimo vloge, ki jo je pri njej igrala vlada v odhajanju. Skozi celoten mandat so vse koalicijske partnerice zagovarjale obsežno privatizacijo. Na izredni seji državnega zbora dne 21. 6. 2013 je vlada potrdila prodajo Heliosa in štirinajstih drugih podjetij, med njimi tudi Telekoma, Aerodroma in Elana. Privatizacijski načrt so potrdili kljub nasprotovanju sindikatov in številnih kritičnih ekonomistov, ki so opozarjali, da bo privatizacija prinesla val odpuščanj in katastrofalnih negativnih učinkov za naše gospodarstvo.

Da bi bila mera polna, sta danes nesrečni usodi Heliosa in Mercatorja sramotno izrabljeni v kampanji dveh protagonistov privatizacije, Socialnih demokratov in Alenke Bratušek. Socialni demokrati, ki so še pred enim letom z osmimi glasovi za potrdili privatizacijo Heliosa, ki je privedla do katastrofalnega zadolževanja podjetja ter odpuščanja 155 delavcev, se danes sprenevedajo in nam zagotavljajo, da privatizaciji nasprotujejo. Sedaj, tik pred volitvami, nasprotujejo prodaji Telekoma in Mercatorja, obenem pa dvigujejo roke nad političnimi odločitvami, češ da prodaj ne morejo preprečiti. Dovolj je sprenevedanja in obljub s figo v žepu. Kdor je proti privatizaciji, naj to pokaže z dejanji. Zato vlado Alenke Bratušek in posebej Dejana Židana iz Socialnih demokratov pozivamo, da uporabijo vse vzvode politične moči, razrešijo upravo ter nadzornike NLB in na tak način preprečijo nadaljevanje katastrofe. Naj svoj slogan – “Dejanja” – za trenutek prestavijo iz volilnih plakatov v prakso, naj obljube o dejanjih pokažejo tukaj in zdaj, ko je to najbolj potrebno, da zaščitijo slovenske kmete in domačo predelovalno industrijo. Naj preprečijo prodajo Mercatorja.

Zakaj na vsak način nasprotujemo prodaji Mercatorja? Mercator je za slovensko gospodarstvo infrastukturnega pomena, saj odkupuje velik delež pridelkov slovenskega kmetijstva in izdelkov predelovalne industrije. Pričakovana plačilna nedisciplina Agrokorja bo pridelovalce in predelovalno industrijo hudo prizadela in ogrozila več kot 100.000 delovnih mest v teh podjetjih, ki so posredno odvisna od Mercatorja. Nelikvidni Agrokor namreč obveznosti do dobaviteljev navadno poravna šele v 5 do 6 mesecih, s čimer duši podjetja in ogroža položaj njihovih zaposlenih. Poleg tega je Agrokor vertikalno integrirano podjetje z lastno proizvodnjo živilskih izdelkov. V interesu Agrokorja je, da povsod, kjer je mogoče, in ne glede na kakovost in ceno, proizvode, ki jih Mercator zdaj odkupuje od domače živilsko-predelovalne industrije in kmetijstva, zamenja z lastnimi. Prodaja Mercatorja Agrokorju bi poleg večjega znižanja števila zaposlenih v Mercatorju tako potencialno ogrozila več kot 10% vseh delovnih mest v Sloveniji in drastično poslabšala že tako slab socialni in ekonomski položaj tukajšnjega prebivalstva.

Protest bomo začeli na Prešernovem trgu ob 10.00.

Podali se bomo pred NLB, kjer bomo zahtevali odstop Upravnega odbora, ki prodaja Mercator, zaključili pa pred sedežem vlade, ki je prodajnim postopkom dala zeleno luč.
Proti privatizacijam – za demokratični in ekološki socializem!

 

https://www.facebook.com/events/378071249023739/?source=3&source_newsfeed_story_type=regular

 

Poziv vsem, da se udeležimo jutri protesta proti največji tajkunski pri(h)vatizaciji v zgodovini SLO!
Proti prihvatizacijam, za delavske prevzeme (ne nujno odkupe, kajti mezdna kraja presežne vrednosti se mora revalorizirati v prepis ustreznega deleža lastništva na vse bivše in sedanje zaposlene!)

Širite dalje, se vidimo!

Proti nepremišljeni privatizaciji strateške infrastrukture

 

Pirati proti privatizaciji strateške državne infrastrukture!

 Kategorija: Ekonomija

Ob napovedani prodaji družbe Telekom Slovenije d.d. si Pirati zastavljamo vrsto vprašanj, na katera bi želeli pridobiti jasne odgovore. Družba Telekom Slovenije d.d. je največje telekomunikacijsko podjetje v Republiki Sloveniji in kot takšno zelo zanimivo za nakup s strani cele vrste vlagateljev.
V medijih nihče ne izpostavi, da se s prodajo Telekoma Slovenije prodaja hkrati tudi nekoč državna infrastruktura, katere gradnjo smo vrsto let plačevali državljani, vključujoč tudi samoprispevke. Poraja se vprašanje: “Ali je infrastruktura vključena v prodajo in zakaj?”. Po našem mnenju se infrastruktura ne bi smela prodati iz vrste razlogov. Telekom Slovenije bi morala država funkcionalno razdeliti na infrastrukturno podjetje in na storitveno podjetje, s tem bi infrastrukturo lahko zadržali v državni lasti, storitveni (prodajni) del pa država lahko prodaja brez velikih pomislekov glede javnega dobra. Večinski lastnik infrastrukture mora ostati država in lokalne skupnosti. Pirati nismo proti prodaji družb v državni lasti, smo pa proti prodaji za suverenost države pomembne infrastrukture. Infrastruktura v lasti Telekoma Slovenije je za našo državo ključnega interesa, saj infrastrukture in njene izgradnje ne bomo mogli nikoli več financirati v tolikšnem obsegu, kot smo jo lahko do sedaj. Infrastrukturnih podjetij ne bi smeli vključevati v plan prodaje. Država, ki se odpoveduje infrastrukturi, je na slabi poti razvoja oz. potencialnega razvoja. Pirati vidimo možnost, da se infrastruktura preseli na kakšno družbo, kot je SODO ali skupno komunalno podjetje, možnost pa je tudi selitev infrastrukture na hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije z imenom GVO (Gradnje in Vzdrževanje Omrežja), ki razpolaga z vso gradbeno mehanizacijo in opravlja dela za Telekom Slovenije, elektrodistribucijska podjetja, državo, občine itn., kjer bi država obdržala vsaj večinski delež v družbi.Poleg tega se je treba zavedati, da se družba Telekom Slovenije d.d. trenutno pogaja tudi za izvajalca IKT omrežja za pametno energijsko omrežje, kar pomeni, da se bo lahko kot taka infrastrukturno usidrala tudi v povezovanje energijskih objektov med seboj. Posledično tako prodaja Telekoma pomeni tudi prodajo IKT komponent za ostala infrastrukturna omrežja, ki uvajajo IKT omrežje za nadzor in upravljanje vitalnih gradnikov omrežja. To se nanaša na distribucijsko omrežje za električno energijo, za plin, za daljinska ogrevanja in tudi za komunalna podjetja, ki imajo v koncesiji vodne vire in vodovode ter ravnanje z odpadki.
Velika večina držav iz bivše petnajsterice EU ne prodaja podjetij, ki vključujejo kakršnokoli infrastrukturo. Do nedavnega smo bili priča takšnemu početju le pri državah, ki so se odpovedale komunikacijski neodvisnosti v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja v vzhodni Evropi in na Balkanu. Danes so to države, ki zelo zaostajajo z razvitostjo telekomunikacijske infrastrukture, kot jo poznajo v “razvitih” državah EU.Nadalje, nihče se ni vprašal o varnostni komponenti prodaje glavnega telekomunikacijskega podjetja. Se država odpoveduje nadzoru nad komunikacijo med vlado in njenimi službami, vključno varnostnimi, obrambnimi? Koliko oz. katere “občutljive zadeve” tečejo po vodih, ki jih obvladuje Telekom d.d.? Bančni in državni intraneti ponavadi potekajo po ločenih vodih, vendar to še ne pomeni, da niso najeti pri Telekomu. Večina omrežja HKOM in ZKOM najema infrastrukturo od Telekoma d.d., potem so tu še javno-zasebna partnerstva WiFree Ljubljana, državni in javni organi, večina bančnega prometa, energetika, transport, samo tetra omrežje je nekako uspešno ločeno od Telekoma. Kdo in kako bo nadziral komunikacijske vode med državnimi strukturami? Morda avstrijsko ali nemško podjetje, ki je v posredni lasti avstrijske, nemške države? Ali celo kdo izven EU? Smo se v 21. stoletju pripravljeni odpovedati infrastrukturi, ki dokazano vodi v razvoj v novem stoletju, tisočletju? Brez razvite telekomunikacijske, internetne infrastrukture postane država nekonkurenčna za ves poslovni svet. Poleg tega pa na telekomunikacijskem omrežju temelji tudi vsa bodoča informacijska avtocesta za povezovanje naprav v internetu (Internet of things). Ali torej s tem prepuščamo tujcem tudi nadzor nad plačilnim prometom, varnostjo v prometu, IKT storitvami telemedicine in e-zdravja itd.?V primeru nezadostnega vlaganja v omrežje bo problem  tudi njegova razpoložljivost, še zlasti v primeru večjih naravnih, drugih nesreč, izrednih razmer in vojnega stanja.

V kolikšnem obsegu prodajamo Telekom Slovenije d.d.? Ali prodajamo tudi vsa hčerinska podjetja v Sloveniji in v jugovzhodni Evropi? Kaj bo s finančno naložbo v Gibraltarju? Bo država obdržala vsaj kontrolni delež? Kdo je potencialni kupec? Je že znan? Je kakšno tuje podjetje oz. država pogojevala nastop na slovenskem trgu s prodajo Telekoma Slovenije d.d.? Brez jasnih odgovorov na ta vprašanja je poteza vlade milo rečeno nepremišljena, da ne rečemo škodljiva za državo in za njen razvoj.

Vsa ta vprašanja oz. najave o prodaji nakazujejo na netransparentno, koruptivno ali mogoče celo protidržavno delovanje določenih subjektov in posameznikov.

 VIR: http://piratskastranka.si/pr/pirati-proti-privatizaciji-strateske-drzavne-infrastrukture/

Javni nastop GPD in Lare Jankovič v Državnem zboru RS- protest proti Predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena

Protest GPD proti profitni naravi in privatizaciji javnega sektorja v nasprotju z interesi ljudstva!

Razprava v Parlamentu, v torek, 13.  septembra 2011 s pričetkom ob 13. uri o Predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena

Objavljamo vsebino govora Lare Jankovič, ki je spregovorila v imenu GPD, ter zapis stališč poslanke mag. Julijane Bizjak Mlakar , članice Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva .

GOVOR:

Sem Lara Jankovič  in v imenu  Gibanja za Pravično družbo-ki je del  Zveze za voljo ljudstva,  želim povedati:

Naša skupina  odločno nasprotuje spremembam zakonodaje, ki bi javno zdravstvo spremenila v zasebno in ga že tako osiromašenega do konca  uničila, kar se po našem videnju, želi doseči v interesu kapitala in proti temeljnim , priborjenim pravicam ljudstva v Sloveniji. Vse to vodi v še večjo razgradnjo socialne države, ki naj bi bila zagotovljena že po Ustavi.

Zavzemamo se in še se bomo zavzemali za ohranitev  in nadgradnjo javnega zdravstva tako, da bo ustrezalo potrebam ljudstva, ki edino vanj vlaga svoja sredstva, znanje in delo. Ta država mora prenehati krčiti vse pravice, posebej na zdravstvenem področju, kar sistematično počenja že dvajset let. Zdravstvo ne sme biti prepuščeno vladanju močnejšega in »poslovna« priložnost za vse brezobzirnejši kapital, zato država tega ne sme dovoliti in mora zaščititi svoje državljane pred njegovim divjanjem, kar se z vso pravico od nje pričakuje in zahteva od tistih, ki tukaj sedite. V te udobne fotelje vas je posedlo ljudstvo, ki vas bogato plačuje in njemu  ste edino zavezani in mu s sprejetjem takšnega zakona tega ne smete narediti. Tega ne pozabite!

Zavzemamo se tudi za izločitev zavarovalnic pri  zbiranju denarja za zdravstvo, ker se ta denar ne  porablja namensko-kot je danes na žalost, že vsakdanja praksa- temveč za nekaj povsem drugega in zato ga za zdravje naenkrat ni zadosti, ker odteka kot voda v pesku – neznano kam. Država ima vse inštrumente in institucije, ki bi bile sposobne  zbrati ta denar in ga nameniti  samo zdravstvu. Brez dodatno zaposlenih v ta namen.

 Naj se dotaknem tudi škodljivega vpliva kapitalizma in lažne demokracije na celostno zdravje in posebej psihopatologije.  Med tovrstne psihološke oz. sociološke dejavnike okolja se zadnje čase vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno-ekonomsko-političnega sistema kot okolja  na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije.

Sistem namreč vpliva na zdravje, tako telesno (npr. kronične bolezni, smrtnost novorojenčkov, povprečna življenska doba), še posebej pa  duševno (depresije, anksioznost, zloraba drog, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja, nasilja v družbi), in sicer prek socialnih kategorij družbe, kot so: neenakost, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, stres, kvaliteta delovnega okolja- sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, namerno generiranje strahu, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij,  mobing, odtujenost, manjko soodločanja, slabši šolski sistem in slabši zdravstveni sistem.

Prek tega vsega obstaja vpliv na dinamiko vzgoje v družinah, mentaliteto, odnose, še posebej prek namerne medijske manipulacije, kot  lažne umetne potrebe materializma, umetni nedosegljivi lepotni ideali in navidezne podobe uspeha. Vse to ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem in z vsem tem prispeva k porastu duševnih in nekaterih kroničnih bolezni v zadnjem času, kljub napredku medicine.

Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o  odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oz. sistema na psihofizično zdravje človeka, v primerjavi s posameznimi primeri in modeli družb blagostanja, kjer kriterij napredka ni več  stopnja gospodarske rasti, kjer omenjeni učinki sistema kažejo nasprotno, pozitivno sliko.

S tem zakonom bi se praktično ukinila pravica vseh nebogatih državljanov in državljank Slovenije, ki jih je iz dneva v dan več, do že zdaj okrnjene zdravstvene oskrbe. Ta zakon je sredstvo za dejansko uničenje  osnovne vrednote in hkrati človeške zahteve vsakega državljana in državljanke – pravico do zdravja in preživetja , enako dostopno za vse v  demokratični družbi.

Glavna vrednota družbe in človeka, in pravica do celostnega zdravja, nikakor ne more biti podvržena interesom profita in kapitala, niti razpršenosti v načinu obravnave in neenakosti dostopa, v tem primeru zasebnega zdravstva, saj slej ko prej pride do škode za zdravje večine, ker pride do varčevanja na pacientih, hkrati pa do zmanjšanega dostopa za manj bogate, torej večino.

Gospe in gospodje poslanci, pričakujemo, da tokrat glasujete tako kot bi glasovala ali glasoval tisti človek, ki danes, kljub poštenemu delu in vedenju, nima za osnovne potrebe golega preživetja in mu omogočite vsaj pravico  biti nas tem svetu živ in zdrav. To je njegovo edino bogastvo. Njegova temeljna pravica.

In zdravje kot temelj vseh ostalih človekovih dejavnosti je najvišja vrednota – tako posameznika kot družbe. Družba je zdrava toliko, kot so zdravi njeni členi. Dostop do zdravstvenih storitev ne sme biti nikoli podvržen zakonom in dinamiki trga, neenakemu obravnavanju enakih kot tudi ne enakemu obravnavanju neenakih.

Skupno dobro, javno dobro je zadnje upanje, ki je ostalo od raznih manipulacij prerešetanemu in izstradanem človeku, upanje, ob katerem se je treba začeti zbirati, skleniti nov družbeni dogovor in ga spraviti v realnost. Šele objektivno soočenje s stanjem družbe omogoča iskanje trajnih in vzdržnih rešitev.

Aktivno se odločamo, kako bomo živeli v prihodnosti, s tem da sprejemamo informirane in premišljene odločitve danes, ki bodo imele posledice v prihodnosti. Nujna sestavina slehernega postopka sprejemanja odločitev je koncept socialne oz. družbene odgovornosti. Prihodnost se ne zgodi kar tako – ustvarja jo kolektivna akcija danes, ki bo jutri nosila posledice svojih dejanj in jih bodo čutili prihodnji rodovi.  Odločite se pravilno, odgovorno in dostojanstveno – do sebe in do ostalih članov družbe!  Izražamo tudi podporo vsem sorodno mislečim posameznikom in skupinam in vas pozivamo k združitvi moči.

Za tovrstne zakone in druge reforme-zategovanje pasu in zmanjševanje sociale zaradi neoliberalnih ukrepov, kjer krizo rešujejo revni in ne tisti, ki so jo zagrešili, vlada niti parlament nista nikoli dobila podporo ljudstva, niti večine civilne družbe, zato tak zakon ni legitimen, nima podpore ljudstva!

Dovolj je bilo. Začnite nas slišat in upoštevat!

Hvala.

Lara Jankovič,  GPD

 

 

———————————————–

Prilagamo natančnejšo strokovno podporno gradivo

 

Magnetogram predhodne razprave poslanke DZ:

»MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR:

Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovani poslanci in poslanke, spoštovana gospa ministrica in ostali prisotni.

Dovolite mi, da najprej sedanji zakon osvetlim z nekaj zgodovinskimi dejstvi.

Komisija evropske skupnosti je v letu 2003 izdala dokument Green paper on services of general interests, v skladu s katerim naj bi države urejale dejavnosti negospodarskega značaja, ki so v splošnem interesu, kot so zdravstvo, šolstvo, socialna varnost in drugo. Države jih lahko uredijo tako, da te niso predmet urejanja evropske skupnosti. Nanje se ne nanašajo pravila o notranjem trgu, konkurenci in o državnih pomočeh. Zakon, ki ga danes obravnavamo, pa dejavnosti splošnega interesa ne ureja na način, predviden z omenjenim dokumentom komisije evropske skupnosti, pač pa jih odpira trgu, konkurenci, pri čemer se predlagatelj sklicuje na 106. člen Pogodbe o delovanju Evropske skupnosti, ki omogoča podjetjem nadomestila države za javne storitve dodeljene podjetjem za izvajanje javnih storitev.

V 90-ih letih prejšnjega stoletja so se v nekaterih razvitih državah na področju visokega šolstva redkeje pa na področju zdravstva in kulture pojavile težnje po prenosu pristojnosti na izvajalca dejavnosti, država pa naj bi se umaknila v strateško usmerjanje dejavnosti izvajalca. Ustanavljale so se gospodarske družbe, ki opravljajo službo pod nadzorom države. Tak pristop se je uveljavil po nazivom “New Public Management”, in sicer v času prevlade neoliberalne politične doktrine o organizaciji javnega sektorja. Ta doktrina ni dala obljubljenih rezultatov, to je povečanje učinkovitosti javnega sektorja, zato je postala predmet hude mednarodne kritike in je bila pred 20-imi leti opuščena.

Čeprav navedena dejstva prizna tudi pripravljavec zakona, vsebovana so v tekstu tega zakona, ki je pred nami, je kljub temu v zakonu predlagana ureditev javnega sektorja na način, kot se je ta urejal v času prevlade neoliberalne politične doktrine in je mednarodno kritiziran.

Poglejmo sedaj še nekaj navedb, ki so bile izrečene danes, ki jih je izrekla gospa ministrica in, ki so vsebovane tudi v intervjuju, v časopisu Delo – v včerajšnjem Delu.

Tako ni res, da zakonu nasprotuje le nekaj posameznikov. Do zakona je kritičnih oziroma mu nasprotuje poleg nekaterih poslancev še množica tistih, ki govorijo v imenu okoli 800 tisoč državljanov. Če pri tem niti ne upoštevamo Skupnosti občin Slovenije, kjer župani zastopajo interese prebivalcev svoje občine. Med drugim opozarjajo, da zakon odpira vrata tudi najhujši obliki privatizacije. To je izginotju javnih stavb in opreme v zasebne roke, da uvaja komercializacijo javnih zavodov, da ni izvedene ločitve javnega od zasebnega, kar zahteva prebivalstvo že vrsto let. Poslance opozarjajo na škodljive posledice zakona.

Tudi poslanci, ki smo zakon natančno prebrali, ugotavljamo podobno kot civilna družba, da zakon omogoča privatizacijo, komercializacijo in izginjanje državnega ter občinskega premoženja v zasebne roke. Ugotavljamo, da zakona ni možno spreminjati z amandmaji, ker bi bilo sicer potrebno poseči v vse člene zakona in materijo urediti tako, da bi bil zavarovan javni interes.

Vrstijo se pozivi poslancem, da zakon zavrnemo, ker ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Tako Skupnost Občin Slovenije zakonu nasprotuje in med drugim opozarja, da je lastninjenje še zadnjih ostankov premoženja občin in države nesprejemljivo, ker bi imelo vrsto negativnih učinkov.

Tudi občina Domžale zakona ne podpira. »Gre za nekvaliteten zakon, ki občinam nalaga dolžnosti.« »Zavod, ki bi moral biti servisna služba ustanovitelja, pa dobi le pravice«, meni.

Sindikat državnih organov Slovenije, Glosa – Sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva in Sindikat ministrstva za obrambo zakonu prav tako nasprotujejo zaradi komercializacije, privatizacije in razgradnje javnih zavodov ter socialne države, kar zakon omogoča. Poslance sindikati pozivajo naj zakon zavrnemo.

Tudi Kolegij Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki zastopa več kot 74 tisoč članov, zaradi enakih in podobnih razlogov poslance poziva naj zavrnemo sporni zakon.

Združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva ZaNas je zapisalo: “Poslancem Državnega zbora predlagamo, da po splošni razpravi zavrnejo predlagani Zakon o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, saj ta pomeni korak nazaj od dosedanje ureditve. Znižuje standard prebivalstva ter omogoča izginjanje še preostalega premoženja, ki smo ga generacije soustvarjale. Ali se ni nihče nič naučil iz privatizacije gospodarstva?« se sprašujejo.

Predstavnica zveze društev upokojencev Slovenije je v imenu štiristo petdeset tisoč upokojencev med drugim zapisala naj poslanci zakon zavrnemo, če danes ne dobimo potrebnih pojasnil o poglavitnih razlogih, ki utemeljujejo potrebo po temu zakonu.

Zveza delovnih invalidov Slovenije zahteva v imenu več kot štiriinšestdeset tisoč članov umik zakona in navaja, naj se ne podlega ne kritično OECD, ki naroča uporabo pravno organizacijskih oblik zasebnega sektorja in podeljevanje koncesij zasebnikom za upravljanje negospodarskih javnih služb.

Zaradi privatizacije in komercializacije ter možnosti lastninjenja javnega sektorja pozivajo poslance k zavrnitvi zakona tudi neodvisni sindikati Slovenije.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije prav tako nasprotuje zakonu, tudi oni pravijo: “Glede na vse navedeno pozivamo Državni zbor Republike Slovenije k zavrnitvi predloga ZIDSP.” Hkrati so glede izjav, ki so se pojavljale v javnosti o stopnji usklajenosti predloga na ekonomsko socialnem svetu napisali to: »Izjava o stopnji usklajenosti predloga ZIDSP, ki je predložena temu predlogu namreč ne predstavlja usklajenosti predloga zakona z vsemi sindikati, kot bi to bilo moč razbrati iz zakonu priloženega gradiva. Da je temu tako, priča dejstvo, da je pet sindikatov dejavnosti, ki so člani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije poslanskim skupinam Državnega zbora Republike Slovenije dne 14. 6. 2011 posredovalo dopis, iz vsebine katerega jasno izhaja, da nasprotujejo predlogu ZIDSP. Poleg množice nedefiniranih določb in tako imenovanih omejitev, ki so takšne, da ničesar ne omejujejo ima zakon še številne druge slabosti.
Prav tako ni res navedba gospe ministrice, da občinam in državi ne bo potrebno prenesti javnega premoženja na zavode. Zakon namreč določa pogoje in način, po katerem se v zakonu ali občinskem aktu izpelje prenos premoženja iz države in občine na zavode. Občine in država sta kot ustanovitelja javnega zavoda dolžna prenesti premoženje na javne zavode (to pravi člen 20), ki imajo manj kot 50% delež financiranja iz javnih sredstev. Pod ta režim pa lahko padejo tudi vsi drugi javni zavodi saj ta določba lahko velja tudi v drugih primerih (to izhaja iz člena 12., odstavek dva).

 

Namesto svetov zavodov, kjer imamo danes tripartitno odločanje uporabnikov, ustanoviteljev in zaposlenih, se v teh novih organizacijah oblikuje vodenje in nadzor po vzoru gospodarskih družb z direktorjem ali upravo ter nadzornim svetom. Uporabniki in zaposleni s tem izgubijo svojo vlogo pri upravljanju organizacije. Namesto krepitve vpliva uporabnikov, kar je priporočeno v svetu, se izgublja še sedanja vloga uporabnikov. Ti zavodi postanejo poslovno avtonomni, so finančno samostojni, samostojni pri ravnanju s premoženjem in kadrovsko avtonomni (to pravi člen 13). Ustanovitelj daje soglasje k načrtu ravnanja s premoženjem in k zadolževanju, sicer pa zavod razpolaga s premoženjem, pravi člen 20, drugi odstavek.

Prav tako ni res navedba gospe ministrice, da zakon ne prinaša komercializacije javnih zavodov. Zakon namreč spreminja sedaj zakonsko načeloma nepridobitne javne zavode, pri katerih naj bi se dobiček porabljal le za izvajanje dejavnosti, v pridobitne organizacije, saj omogoča, da se bo presežek iz pridobitne dejavnosti lahko porabljal za plače in nagrade uprav ter nadzornih svetov in za druga izplačila vpletenih v organiziracijo dejavnosti, kar seveda povečuje motiv zavodov za razvoj profitnih dejavnosti v javnih zavodih, kar gre, kar kaže praksa povsod, kjer se to prakticira, nujno v škodo dejavnosti v javnem interesu (to pravi člen 89). Te zlorabe se dogajajo že danes, in sicer tam, kjer se v isti organizaciji v večjem obsegu mešata tržna dejavnost in dejavnost javnega interesa, na primer v ljubljanskih lekarnah, kjer so celo farmacevti opozarjali poslance, da so prisiljeni zaradi večjih dobičkov prodajati zdravila v škodo zdravja ljudi.

Prav tako ne drži navedba, da zakon ne prinaša privatizacije in tajkunizacije javnih zavodov, kar je navedla gospa ministrica. Poleg privatizacije v obliki koncesionarstva, ker namreč koncesionarstvo je tudi prenos dejavnosti na zasebnika in spada pod privatizacijo, zakon določa, da ima lahko zasebni kapital tako domači kot tuji koncesionar po tem zakonu lahko deleže v javnih zavodih. Celo v tistih, v katerem je neomejena odgovornost občine ali države, ki niso avtonomni zavodi. Javni zavodi pa lahko vlagajo sredstva v solastništvo zasebnega zavoda. O tem govori člen 18 odstavka 3 in 5.

Gre za škodljivo mešanje javnega in zasebnega lastništva, kar običajno privede do zmanjševanja deleža javnega oškodovanja javnih sredstev, gre torej za tajkunizacijo oziroma za možnost polastitve premoženja javnih zavodov s strani zasebnikov in s tem za možnost oškodovanja javnega interesa. Vse pa je pokrito z zakonom, zato ne bi za takšna oškodovanja nihče odgovarjal.

 

Poglejmo si primer Darsa, kjer je prišlo do odškodovanja javnih sredstev, pa Univerze na Primorskem, kjer so bile vse ovadbe proti rektorici, ki je ogrozila premoženje univerze, zavržene. Vse naj bi bilo narejeno po zakonu.

Javni zavodi lahko po tem zakonu pridobivajo tudi zasebne kapitalske naložbe, kar je nedvomno škodljivo, kar je potrdil sam minister za razvoj Gaspari v zadnjem razgovoru, kjer ste bila tudi prisotna gospa ministrica, kjer je omenil, da je to škodljivo zaradi tega, ker bi se lahko zgodil primer NLB. To dovoljuje člen 24 odstavek 3.

Ob tem, da se premoženje prenaša z občin in države na javne zavode, naj bi občine in država nosile odgovornost za zdravstvo, šolstvo in za druge negospodarske dejavnosti splošnega pomena ter postale brezzoba vreča brez dna za izčrpavanje finančno samostojnih in drugih javnih zavodov. Zavodom pa morajo kot ustanovitelji zagotoviti premoženje, sredstva in javno financiranje po členu 20, preostane jim tudi zastopanje zavoda pred sodiščem nasproti direktorju, uprave in nadzornemu svetu (tudi po členu 20). Dolžni so tudi plačati zamudne obresti zavodu, če ne vplačajo zavodu pravočasno ustanoviteljskega deleža (po členu 37). Občina in država bosta izključena iz ustanoviteljstva, če ne vplačata ustanoviteljskega deleža. Potem lahko stopi drug ustanovitelj (člen 38). S tožbo lahko občina oziroma država zahtevata izstop iz zavoda, če sta ovirani pri uresničevanju svojih pravic, ki jih imata po zakonu. Smatram, da je to perverzno (40. člen, odstavek 2). Z vloženim premoženjem ustanovitelj odgovarja za delo javnega zavoda, na katerega je prenesel premoženje (člen 42, odstavek tri) – spet način, po katerem lahko izgine javno premoženje, odgovarja pa nihče.

Iz včerajšnjega intervjuja za Delo z gospo ministrico je brati, da je največji interes oblikovanje finančno avtonomnih zavodov pri lekarnah, bolnišnicah, domovih upokojencev, študentskih domovih in pri poklicnih šolah. Tam, kjer je dobička v javnih zavodih največ.
Če samo pomislim na strahovite dobičke Ljubljanske lekarne, mi je jasno, zakaj in od kod izvirajo pritiski po takšnem zakonu.

 

Tudi privatizacija dejavnosti – koncesionarstvo v zakonu nima ustreznih omejitev. Omogočene so praktično doživljenjske koncesije, čeprav jim prebivalstvo že vrsto let nasprotuje. Prav tako prebivalstvo nasprotuje mešanju javnega in zasebnega, tako imenovanemu sedenju na dveh stolih, to je delo v javnem zavodu, popoldne pa v svoji ali tuji zasebni praksi oziroma d.o.o.-jih in drugih organizacijah. Takšen način omogoča zlorabo javnih sredstev uporabnikov in časa v javni službi za večanje zasebnih popoldanskih zaslužkov v lastnih podjetjih.

Nič ni tudi rešeno glede najemov, kjer se nam dnevno dogajajo primeri podobni najemu stavbe za NPU.

 

Zakon torej ne rešuje nobenega problema, ustvarja pa množico novih. Gre za privatizacijo in komercializacijo negospodarskih javnih služb, ki se izvaja, brez da bi bilo pred tem pridobljeno soglasje prebivalstva in tudi ekonomsko-socialnega sveta, kar nedvomno kaže ta množica sporočil, ki smo jih dobili v Državni zbor.

Gre torej za zakon, ki bi omogočil nekaznovano prelivanje javnih sredstev in lastnine v zasebne roke. Zasebnih interesov pa je pri tem zakonu očitno zelo veliko. Predstavnikom okoli 800 tisoč državljanov je jasno, kako hude posledice bi imelo sprejetje tega zakona za socialno in zdravstveno varnost prebivalstva.

Zato vas prosim, kolegi poslanci, da sledite javnemu interesu, tistemu, kar je dobro za državljane in, da v sredo glasujete proti Predlogu zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena. Hvala lepa.«

Julijana Bizjak Mlakar