Arhiv Značk: TISA

Govor predstavnika GPD na dan akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom

Govor v imenu GPD, člana 4. skupine ZL, na dnevu vseevropske protestne akcije proti tajnim trgovinskim sporazumom (11. 10. 2014) (govor v daljši verziji)

 

TEMA: Umestitev tajnih trgovinskih sporazumov v širši kontekst (nevarnosti za življenje, zdravje in demokracijo)

Neoliberalni kapitalizem je s tajnimi trgovinskimi sporazumi, kot so TTIP, TISA in CETA, kjer se mimo nas odloča o naši sedanjosti in prihodnosti, dosegel svoj novi vrhunec na brezsramni koračnici profita. Kapitalizem je zmožen najbolj perfidne oblike nadzora napredne misli in psihološke manipulacije ter izčrpavanja, bolj kot vsi sistemi v zgodovini. Če so morali v prvi polovici 19. stol evropski državni aparati vstajo dušiti s cenzuro tiska ter prepovedjo političnega delovanja in združevanj, kapitalizmu še tega ni treba: njegova varovalka je vgrajena že v sam sistem, v imperativ ekonomskega nasilja. Stanje kolektivne zavesti in planeta zahteva, da nemudoma pretrgamo s to nepravo, slepo smerjo razvoja! Posledice takega sistema so v tem, da je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na  t. i. »svobodnem trgu«. Kapitalizem načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Njegovi zavržni načini, vključno s tajnimi sporazumi, gredo v smislu njegove notranje logike zasledovanja dobička preko trupel in ekspanzije kapitala vse do dna. Psihopatija izkoriščevalske elite, kot dodatni dejavnik, ki se nacepi na sistemsko logiko kapitalizma kot glavni problem, pa je zelo sorodna diagnozi iz psihiatrije, kjer gre za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, krivde in tudi odgovornosti do vseh živih bitij na planetu ter do planeta samega.

Pogajanja o tajnih trgovinskih sporazumih zrcalijo še dodatne značilnosti vsestransko škodljivega kapitalizma, to so: namerno ustvarjanje strahu med ljudmi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, netransparentnost informacij, jemanje možnosti odločanja o svojem lastnem življenju, možnosti izbire, brezupnost, umetne delitve med ljudmi, mobing, odtujenost od dela in sočloveka, ko pa bi vendar morali sistemsko spodbujati k čimvečji notranji izpolnitvi/ zadovoljstvu vseh, ne le privilegiranih, in  k pripravljenosti soodločati o svoji usodi in usodi skupnosti. Kriv je tudi slabši in vse manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično in resnično kreativno razmišljanje ter za drugačne vrednote proti potrošništvu, s tem se manjša ozaveščenost, k vsemu temu prispeva tudi nedostopnost in vedno slabši zdravstveni sistem, vse večje onesnaževanje okolja, nekakovostna hrana, onesnažena voda, hormonski motilci itd. Tajni sporazumi korporacij in njihovih pajdašev, ki so preko lobističnih skupin — teh je le v EU nekaj 10 tisoč in že sicer krojijo zakonodajo po svoji meri v lažni parlamentarni demokraciji — ključni akterji v pogajanjih, so izraz zmage močnejšega, to je bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega in neobčutljivega, brezvestnega, zmage sebičnosti in zavisti, izraz makiavelizma, vse to nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, horizontalni demokratičnosti, vključenosti in humanosti.

Večina držav se je okoliščinam globalizacije prilagodila z obliko tržne države, kjer država neposrečeno oz. škodljivo sledi zahtevam in pritiskom globalizacijskih akterjev, tekmi do dna. Država je tako le podaljšana roka korporacij in čedalje manj služi državljanom, javnemu, skupnemu dobru.

Javnost ne bi smela nikakor zaupati zagotovilom pogajalcev čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva (TTIP), da se prehrambeni standardi ne bodo nižali, treba se je zavedati, da bo v EU dovoljen uvoz hrane, ki ne bo dosegala lokalnih standardov. Kmetje bodo trpeli nevzdržno konkurenco. Sporazum TTIP je torej popolno orožje korporacij proti obstoječim in bodočim standardom varne hrane. Posebna past se skriva v zavajajočem izgovoru, da bodo standardi temeljili na trdni in zanesljivi znanosti. Vemo, v čigavem interesu deluje velik del konvencionalne znanosti v pogojih težnje za dobičkom, ko je ta vedno manj neodvisna in nepristranska! V resnici je taka znanost industriji prijazna znanost in direktni napad na načelo previdnosti. V EU naj bi bila cela  prehrambena veriga nadzorovana, previdnostno načelo pa omogoča intervencijo v katerikoli fazi te verige, v ZDA pa je, nasprotno, ves fokus zgolj na končnem produktu in ta se lahko regulira oz. prepove zgolj, če za prepoved obstaja konsenz o njegovi nevarnosti s strani trdne in zanesljive znanstvene skupnosti. Termin »zanesljiva znanost« je postal priročno oglaševalsko sredstvo industriji naklonjenih skupin, saj vsak kritičen znanstveni dokaz, ki ustvarja razpoke v trdni in zanesljivi znanosti, označijo za »instant znanost« in ga zavržejo. Po drugi strani pa zato iz skepse in nezaupanja v klasično znanost  nastaja tudi obratna skrajnost: šarlatanske teorije zarot in premalo verodostojne kvaziznanstvene struje, ki žal le odvrnejo pozornost z bistvenih dokazljivih problemov kapitalizma in po krivici zavračajo prav vse, kar prihaja s strani uradne stroke.

Če se vrnem nazaj k ogrožanju varnosti hrane in ponazorim s primerom iz prakse: po evropski zakonodaji morajo biti živila z vsebnostjo GSO (op. genetsko spremenjeni organizmi) označena, v ZDA pa ne. Če v EU sprejmemo zakonodajo ZDA, to pomeni, da se ne bomo več sami odločali o tem, ali bomo jedli hrano z GSO ali ne, o tem bodo namesto nas odločali proizvajalci oz. korporacije. To pa je kršenje osnovne človekove pravice do zdrave hrane. V EU mora podjetje vnaprej dokazati, da kemikalija na trgu ni škodljiva za zdravje. V ZDA pa morajo uporabniki dokazati škodljivost kemikalije. Tako zakonodajo naj bi transatlantski sporazumi prenesli v Evropo. Po eni strani pogajalske skupine zahtevajo več zanesljive znanosti, po drugi pa skrivajo rezultate študij te iste znanosti ali pa jo same financirajo in razglašajo za objektivno. Poleg tega so najbolj močne lobistične skupine prav s področja kmetijstva, nekatere najmočnejše je k sodelovanju povabil prav Generalni direktorat za trgovino Evropske komisije! Podjetja iz agroživilske panoge tudi močno podpirajo intenzivno vključevanje v pogajanja javnih agencij za varno hrano, ameriško FDA in evropsko EFSA, vendar sta ti dve agenciji pri postavljanju svojih standardov močno odvisni od raziskav oz. študij s strani industrije in tako močno vpleteni v konflikt interesov. Podrobnejši pregled sestave zaposlenih na EFSA je pokazal, da ima skoraj 60 % njihovih strokovnjakov vezi z industrijo in lobisti. Pri FDA je stanje še veliko bolj alarmantno, tam so zaposleni celo nekdanji vodilni pri korporaciji Monsanto, ki lobirajo za interese umazane industrije. Temu pojavu sodelovanja in izmenjave položajev med javnim in zasebnim sektorjem rečemo tudi »pojav rotirajočih vrat«.

Prvi korak odstranjevanja trgovinskih ovir na področju kmetijstva je koncept vzajemne pripoznave varnostnih standardov kot enakovrednih, s čimer bo produkt po nižjih ameriških standardih avtomatično pripuščen na strožji evropski trg. Resni problemi bodo nastali na področju ravnanja z rejnimi živalmi, označevanja hrane, higienskih in varnostnih standardov, vključno s pravili glede GSO in pesticidov. Še posebej bo posledice občutil evropski sektor živinoreje, treba se je tudi zavedati, da živinorejska industrija v ZDA uporablja veliko količino hormonov in antibiotikov, ki predstavljajo resno zdravstveno grožnjo odpornosti na superbakterijo. Evropsko meso bo ob uvoženem ameriškem dražje zaradi višjih in dražjih standardov proizvodnje in bo slej kot prej podleglo konkurenčnemu nižanju svojih standardov kvalitete in varnosti, da bi lahko tekmovalo s cenejšimi, enako velja za mlečne izdelke. Transatlantski pesticidni lobi je začel tudi svojo kampanjo proti ukrepanju EU na področju kemikalij, ki so znane kot hormonski motilci.

Ko bo EU enkrat sprejela nižje ameriške standarde za uvožene proizvode, bo naslednji logičen korak industrije harmonizacija oz. poskus izenačevanja teh standardov med ZDA in EU.

TTIP pa bo tudi močno povečal vpliv korporacij na politično odločanje, ki bo krojilo usodo kmetijstva in varne hrane za naprej, s tem pa zaprlo možnosti za preobrazbo kmetijstva v sonaravno in vzdržno. Nasprotno, vsak poskus zakonodajnega ukrepa, ki bi zagovarjal trajnostno pridelavo hrane, bo označen za trgovinsko oviro. To je pravo uresničenje sanj velikih in vplivnih skupin ter ameriškega ministrstva za gospodarstvo, ki to načrtujejo že desetletja in želijo soustvarjati zakonodajo in vnašati svoj korporativni vpliv, brez vpogleda in vpliva zainteresirane javnosti. Korporacije bodo v proces vpletene od samega začetka, veliko preden bo sploh dana možnost za vzpostavitev javne in demokratične razprave. Sporazum predvideva zgodnji sistem opozarjanja na sleherno zakonodajno pobudo ali drug predpis s potencialnimi učinki na trgovino, kar bo v praksi zelo otežilo oz. praktično onemogočalo sprejemanje novih varnostnih standardov. Vendar do zapleta lahko pride tudi na izvedbeni ravni EU, stran od oči Evropskega parlamenta in javnosti, neposredno v domeni Evropske komisije, ki lahko tehnično redefinira prag in standarde za kontaminacijo ali varnostne preverbe glede raznih spornih snovi, ne da bi ji bilo sploh treba spreminjati zakone na tem področju! Tudi sicer je Evropska komisija že sama po sebi nedemokratična institucija, pod velikim vplivom lobističnih skupin, ki krojijo zakonodajo na EU ravni, zato je v prihodnosti potreben širši razmislek o demokratizaciji organov EU ter ukrepov za snovanje in izvajanje novih politik z več soodločanja od spodaj navzgor, ki bodo nadomestile lakajsko pasivno sledenje politikam izvršenih dejstev s strani naših političnih »predstavnikov«.

Če bo TTIP vseboval mehanizem za reševanje sporov med investitorjem in državo investicije, bodo korporacije dobile še močnejše orodje za vlaganje direktnih tožb proti celi EU ali ZDA ali celo proti posameznim državam članicam EU, vključno z regulatornimi ukrepi, ki bi jih slednje sprejele na nižjih ravneh, kar bo pomenilo dodaten pritisk na javne finance in bo nato posledično skozi nova varčevanja breme ponovno padlo na pleča že tako deprivilegiranih prebivalcev.

Ko se odločanje o pomembnih področjih družbenega življenja prenese od državljanov ter lokalne in državne oblasti na globalne trgovinske pogajalce, ki jim ni mogoče pripisati in izterjati odgovornosti, je to že popoln zaton in dokončna smrt demokracije. Prav tako so ogroženi razvoj, življenje in zdravje, kadar so za državljane bistvene storitve, kot so zdravstveno varstvo, oskrba z vodo in električno energijo, šolstvo, javni prevoz, poštne storitve, komunala ipd., pod upravljanjem tujih korporacij, ki težijo zgolj k plemenitenju svojega dobička, namesto da bi služile interesom in avtentičnim potrebam državljanov. Vse to je predmet sporazuma TISA. Privatizacija praviloma vodi v povečevanje cen storitev za nižjo kvaliteto. Sporazum TISA npr. ne predvideva določb, ki bi tujim investitorjem v storitvenem sektorju nalagala obveznost, da skrbijo za javni interes ali ki bi zagotavljale odgovornost teh zasebnih korporacij za trajnostni humani razvoj. Storitve, ki so zasnovane v javnem interesu, se morajo tudi izvajati izključno v javnem interesu, pod nadzorom javnosti in potrebujejo močno regulacijo ter demokratizacijo.

Prostotrgovinski sporazumi korporacijam zagotavljajo neomejen dostop do trgov, zaščito pred konkurenco, divjo privatizacijo, deregulacijo, uničevanje okolja in olajšano koriščenje naravnih in človeških virov. Z ustvarjanjem evropsko-ameriške (oz. evropsko-kanadske) prostotrgovinske cone smo priča transnacionalnemu socialnemu inženiringu, kjer se bodo šibkejše države prisiljene prilagoditi sprejetim ukrepom močnejših, torej korporativni kolonizaciji, izgradnji korporativnega oligarhičnega svetovnega reda in tiranije kapitala, ki, tako kot vsak parazit, dolgoročno ubije svojega gostitelja, torej človeka in njegovo življenjsko okolje.

Naj na kratko osvetlimo logiko kapitalističnih receptov. Varčevalni ukrepi pomenijo osiromašenje prebivalstva, tako da so ti potem pripravljeni sprejeti ponujene strukturne prilagoditve.  Strukturne reforme, kot so privatizacija državnih podjetij, naravnih virov in vsega skupnega, nižanje okoljskih in varnostnih standardov, pomenijo izkoriščanje ljudi in okolja ter koncentracijo ekonomske in politične moči v rokah korporacij oz. peščice. Ta nerazdružljivi dvojček naj bi ustvarjal pogoje za investicije, konkurenco in gospodarsko rast, čeprav tudi to ne drži vedno oz. se rast celo zmanjša ob pretiranem varčevanju (še ena padla dogma neoliberalne agende), vedno pa drži, da se ne glede na recesijo ali na pozitivni gospodarski ciklus povečujejo dobički peščice, povečuje pa se tudi družbena neenakost!  Konkurenca pa je drugi izraz za protekcionizem, pisan na kožo korporacij, saj jim omogoča poceni nakup nacionalnih bogastev in kasnejšo fleksibilnost glede nižanja delavskih pravic. Preko investicij korporacije tudi narekujejo smer gospodarstva in razvoja držav.

Prosta trgovina in t. i. prosti trg, v resnici vedno trg oligo-/monopolistov,  je tekma do dna, je razčlovečenje, je barbarstvo! Kapitalizem ne sprejema kompromisov, temveč nas s svojimi načeli pripelje do ekstremov, vseh nasprotnikov pa se želi znebiti, pri čemer ne izbira metod.

Za konec, kakšne  so možnosti rešitev, kakšne strategije mora prevzeti organizirani družbenopolitični in civilnodružbeni upor vseh sorodnih naprednih sil v družbi, tako znotraj držav kot internacionalno?

Država mora predvsem znati upravljati s skupnim. Kadar izgubi to sposobnost, izgubi tudi svojo legitimnost. Biti človek je vrednota in ne slučajnost! Ljudje imajo pravico participirati pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje in blagostanje. Izvrševanje te pravice na neposreden način je v njihovo korist in nujo. Za zgled nam lahko služijo deli Latinske Amerike, ta je veliko pred nami izkusila vse pasti neoliberalne dogme in se ji uspešno uprla.  Poleg  mnogih dobrih sistemskih rešitev na nacionalnih nivojih v posameznih državah, npr. primer participativnega proračuna in posebne pravice zemlje kot samostojne nosilke pravic, pa je posebej treba izpostaviti primer Ekvadorske vlade, ki je ob podpori številnih držav in družbenih gibanj širokega spektra civilne družbe OZN predložila posebno peticijo o vzpostavitvi mehanizma znotraj OZN za reguliranje in sankcioniranje nezakonitih dejanj transnacionalnih korporacij, zlasti na področju kršitev človekovih pravic. To pravno orodje bi zagotavljalo dostop do pravice in povračila tudi tistim prizadetim, ki jim domača ureditev tega ne omogoča.  Podobno moramo v Sloveniji vršiti pritisk na vlado in evropske institucije oz. vse pogajalce v njihovem imenu, da v sodelovanju z javnostjo preučijo vse možnosti za izključitev najbolj občutljivih oz. vseh ključnih področij družbenega življenja iz predmeta sporazumov.

Za preboj je nujna  tudi sprememba paradigme neomejenega zasledovanja  ekonomske rasti, ki pomeni le še več uničevanja in onesnaževanja narave  ter izčrpavanja naravnih virov, potreben je razmislek onkraj rasti, kjer je poudarek na kakovosti življenja, na pravični redistribuciji in spremembi lastniških odnosov, ne pa na količini potrošnje in napihnjeni potrošniški mentaliteti. Različne ekološke krize na našem planetu bodo očitno morale postati še hujše, preden bodo takšne ideje  pridobile na verodostojnosti in bodo upoštevane. Spodbudno pa je, da se je razprava o vzdržnosti in krizi rasti vsaj resno začela. Kot zgled organiziranega upora najdemo primere tudi doma, en tak je primer delovanja koalicije Združena levica, drug pa spodbudna sestava tokratne široke koalicije proti tajnim sporazumom, ki pa mora postati trajna oblika učinkovitega upora proti vsem oblikam zatiranja in izkoriščanja oz. tiranije kapitala, saj se zavedamo, da noben kapitalizem ne more biti ne trajnosten ne zelen ne human ne etičen! Floskula kapitalizma s človeškim obrazom pomeni le to, da se brezobzirno izkoriščanje prenese na kak drug del planeta, sicer pa kvečjemu to, da ohranja nekoliko bolj »zadovoljne sužnje«, zaslepljene s potrošništvom, saj se zaveda, da so ti največji sovražniki svobode.

Smrt korporacijam in kapitalizmu, svoboda ljudem in preživetje planetu!

 

VIDEO POSNETEK GOVORA: