Arhiv Značk: trajnostni razvoj

Slovenski prevod Jensenovih “Premis” – Deep Green Resistance Slovenija

Skupina Deep Green Resistance Slovenija je pripravila slovenski prevod znamenitih Premis knjige Endgame Derricka Jensena. Najdete jih v nadaljevanju in v pdf obliki.

Derrick Jensen: Endgame.
Premise.

Prva premisa: Civilizacija ni in ne more nikoli biti trajnostna. To še posebej velja za industrijsko civilizacijo.

Druga premisa: Tradicionalne skupnosti prostovoljno ne odstopijo ali prodajo virov, na katerih temeljijo njihove skupnosti: dokler njihovih skupnosti ne uničijo. Prav tako ne dovolijo uničevanja svoje zemlje za črpanje naravnih virov, kot so zlato, nafta in podobno. Tisti, ki želijo priti do teh virov, bodo posledično uporabili vsa sredstva, da bi uničili tradicionalne skupnosti.

Tretja premisa: Naš način življenja – industrijska civilizacija – temelji na, zahteva in bi zelo hitro propadel brez vztrajnega in občeprisotnega nasilja.

Četrta premisa: Civilizacija temelji na jasno definirani, splošno sprejeti in vendar pogosto neartikulirani hierarhiji. Nasilje, ki ga izvajajo tisti višje na družbeni lestvici nad tistimi, ki so nižje, je skoraj vedno nevidno oziroma neopaženo. Če je opaženo, se ga v celoti racionalizira. Nasilje tistih, ki so nižje na družbeni lestvici do tistih, ki so višje, je nepredstavljivo, ko pa do njega pride, je pospremljeno s šokom, zgražanjem ter fetišizacijo žrtev.

Peta premisa: Lastnina tistih, ki so višje v hierarhiji, je bolj vredna od življenj tistih, ki so nižje. Zato je za tiste, ki so zgoraj, sprejemljivo, da kopičijo premoženje, ki ga imajo v lasti, – v vsakdanjem jeziku, da služijo – z uničevanjem ali jemanjem življenja tistih nižje v hierarhiji. Temu se reče proizvodnja. Če tisti, ki so spodaj, uničijo lastnino tistih nad seboj, smejo slednji ubiti ali kako drugače uničiti življenja tistih, ki so spodaj. Temu se reče pravica.

Šesta premisa: Civilizacije se ne da odrešiti. Sedanja kultura se ne bo prostovoljno predrugačila v zdrav in trajnosten način življenja. Če je ne bomo ustavili, bo civilizacija še naprej siromašila človeštvo in pustošila planet, dokler ne propade (civilizacija, verjetno pa tudi planet). Posledice tega opustošenja bodo še dolgo škodile človeštvu in drugim živim bitjem.

Sedma premisa: Dlje ko čakamo na propad civilizacije – dlje ko odlagamo, da bi jo zrušili –, bolj kaotičen bo propad in slabše bo za ljudi in druga živa bitja, ki bodo živela med ali po propadu.

Osma premisa: Potrebe narave so bolj pomembne od potreb gospodarskih sistemov.

Parafraza osme premise: Gospodarski ali družbeni sistem, ki ne koristi primarnim skupnostim, na katerih temelji, je nevzdržen, nemoralen in neumen. Trajnostnost, morala in inteligenca (pa tudi pravičnost) zahtevajo, da uničimo vsak tovrstni gospodarski ali družbeni sistem, ali vsaj preprečimo, da bi škodoval zemlji.

Deveta premisa: Četudi je jasno, da bo nekoč na planetu veliko manj ljudi, kot jih je sedaj, je mnogo različnih poti, po katerih bi lahko prišlo do takšnega znižanja števila prebivalstva (oziroma kako tovrstno znižanje doseči, odvisno od stopnje angažiranosti, s katero se bomo te preobrazbe lotili). Nekatere od njih bi bile izjemno nasilne in uničujoče: nuklearna katastrofa svetovnih razsežnosti bi na primer zmanjšala tako stopnjo prebivalstva kot tudi porabo virov, a bila bi grozljiva; takšna bi bila tudi ekološka prekoračitev, ki bi ji sledil propad. Druge poti bi morda bile manj nasilne. A glede na sedanjo stopnjo nasilja te kulture do človeštva in naravnega sveta, ni mogoče govoriti o zmanjšanju prenaseljenosti in potrošnje brez nasilja in pomanjkanja – pa ne zato, ker bi bilo tovrstno zmanjšanje nasilno samo po sebi, temveč zato, ker sta nasilje in pomanjkanje občeprisotna. Vseeno pa bi nekatere poti k znižanju prebivalstva in potrošnje, četudi nasilne, zmanjšale trenutno stopnjo nasilja, ki ga povzroča in zahteva pogosto vsiljen pretok dobrin od revnih k bogatim – in s tem tudi omilile nasilje nad naravo. Posamično ali skupinsko bi torej tako zmanjšali in omilili nasilje, do katerega bi prišlo med to dolgotrajno spremembo. Ali pa tudi ne. A nekaj je gotovo: če se tega ne lotimo aktivno – in se o naši težavi in njenih morebitnih rešitvah ne pogovarjamo – bo nasilje zagotovo hujše in pomanjkanje večje.

Deseta premisa: Kultura v celoti in večina njenih pripadnikov je norih. Kulturo poganja gon po smrti, gon po uničenju življenja.

Enajsta premisa: Že od svojih začetkov je bila ta kultura – civilizacija – kultura okupacije.

Dvanajsta premisa: Na svetu ni ne bogatih ne revnih ljudi. So samo ljudje. Bogati imajo veliko zelenih papirčkov, ki naj bi nekaj veljali (morda pa je njihovo domnevno bogastvo tudi bolj abstraktno: številke na trdih diskih bank), revni pa tega nimajo. Ti “bogati” trdijo, da so lastniki svoje zemlje, medtem ko se “revnim” pogosto odreka pravica do takšne trditve. Osnovni namen policije je nasilno uveljaviti zmotna prepričanja tistih, ki imajo veliko zelenih papirčkov. In tisti brez zelenih papirčkov tem prividom večinoma podležejo enako hitro in skraja kot tisti, ki jih imajo. V resničnem svetu imajo te iluzije neslutene posledice.

Trinajsta premisa: Tisti, ki so na oblasti, vladajo s silo in prej ko nehamo verjeti lažem o nasprotnem, prej se bomo zmožni razumno odločiti, če, kdaj in kako se bomo temu uprli.

Štirinajsta premisa: Od rojstva dalje – verjetno že od spočetja, ampak ne vem, kako bi to dokazal – smo individualno in kolektivno vzgojeni v sovraštvo do svojega življenja, narave, divjine, divjih živali, žensk, otrok, svojega telesa, svojih strahov in čustev, do sebe. Če ne bi sovražili sveta, ne bi dovolili, da ga uničujejo pred našimi očmi. Če ne bi sovražili sebe, ne bi dovolili, da zastrupljajo naše domove – in naša telesa.

Petnajsta premisa: Ljubezen ne pomeni nujno pacifizma.

Šestnajsta premisa: Snovni svet je osnova. To ne pomeni, da duh ne obstaja, ali pa, da je snovni svet vse, kar je. To pomeni, da se duh meša z mesom. In pomeni, da imajo dejanja v resničnem svetu tudi posledice v resničnem svetu. To pomeni, da se ne moremo zanašati na Jezusa, Božička, Veliko Mati ali celo na Velikonočnega zajčka, da nas bodo rešili iz te godlje. To pomeni, da je tale godlja resnično godlja in ne zgolj, da je bog namrščil obrvi. To pomeni, da se moramo s to godljo soočiti sami. To pomeni, da je, dokler smo na Zemlji, ne glede na to, če bomo šli po smrti kam drugam in ne glede na to, če smo na življenje zgolj obsojeni ali smo zanj tudi hvaležni – Zemlja bistvo. Je primarna. Je naš dom. Je naše vse. Bedasto je razmišljati ali ukrepati tako, kot da svet ne bi bil resničen ali prvenstven. Bedasto in pomilovanja vredno je živeti naša življenja, kot bi ne bila resnična.

Sedemnajsta premisa: Če naše odločitve in dejanja izhajajo iz strahu, da bodo vznemirila neodločene oziroma množico Američanov, živimo v zmoti (ali, še bolj verjetno, zanikanju).

Osemnajsta premisa: Naše trenutno doumevanje lastne identitete ni nič bolj vzdržno kot naša sedanja uporaba energije ali tehnologije.

Devetnajsta premisa: Problem te kulture izhaja iz prepričanja, da sta zloraba narave in njen nadzor upravičeni.

Dvajseta premisa: V tej kulturi gonilo družbenih odločitev ni ne dobrobit skupnosti, ne morala, ne etika, ne pravica in ne življenje – zgolj ekonomija.

Modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi tega, če bodo povečale monetarno bogastvo tistih, ki odločajo, in tistih, ki jim služijo.

Re-modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi tega, če bodo povečale moč tistih, ki odločajo, in tistih, ki jim služijo.

Re-modifikacija dvajsete premise: Družbene odločitve so sprejete prvenstveno (in pogosto tudi izključno) na osnovi slepega prepričanja, da so tisti, ki odločajo, in tisti, ki jim služijo, upravičeni do kopičenja moči in denarnega bogastva na račun tistih, ki so nižje v hierarhiji.

Re-modifikacija dvajsete premise: Če pridemo do srca zadeve – če je od srca sploh kaj ostalo – ugotovimo, da družbene odločitve temeljijo na tem, kako dobro se jih da vpreči v nadzor in uničevanje divje narave.

vir: http://slovenija.deepgreenresistance.org/2012/02/21/slovenski-prevod-jensenovih-premis/?utm_campaign=shareaholic&utm_medium=twitter&utm_source=socialnetwork

Dinamičnost pridevnika ”sustainable”

 

 

 

Angleški pridevnik ”sustainable” ima v prevodu lahko več pomenov, odvisno od konteksta rabe. Najbolj razumno je, da ga vzamemo za krovni pojem, ki ga šele zapolnimo s pomeni.

http://www.dnevnik.si/objektiv/vec_vsebin/1042471738

trajnostni, sonaravni ali vzdržni razvoj?

Čeprav gospodarimo trajnostno, lahko usodno posežemo v evolucijske procese v naravi

sobota, 10.09.2011Tekst: dr. Janez Marušič

Minilo je že dobrih trideset let od objave poročila Naša skupna prihodnost Svetovne komisije za okolje in razvoj pri Združenih narodih (1987), ki je svetu predstavila novo razvojno paradigmo, poimenovano z angleško besedno zvezo sustainable development. Zanimivo je, da se tudi po toliko letih slovensko poimenovanje te paradigme še ni ustalilo. Ob sicer najpogosteje uporabljanem “trajnostnem razvoju” zasledimo v tisku vsaj še besedni zvezi “vzdržni razvoj” in “sonaravni razvoj”.

Kmalu po tem, ko je bilo poročilo Naša skupna prihodnostpredstavljeno slovenski javnosti, se je pojavilo več “konkurenčnih” prevodov angleške besedne zvezesustainable development v slovenščino. Že tedaj je bilo očitno, da različni prevodi angleške sintagme v slovenščino pomenijo ubeseditev različnih pogledov na reševanje okoljskih problemov. Sicer bi lahko tudi za angleško besedno zvezosustainable development zapisali misel, ki je bila povedana na nekem okoljskem posvetovanju v Ljubljani, da je to “omaka, ki gre dobro k vsaki jedi”. Leta 2009 je Andragoški center Slovenije izdal drobno knjižico Berilo o trajnosti. V njej je zapisana misel, da besedo “trajnost” vse pogosteje uporabljamo, pa le redki vedo, kaj pomeni.

Trajnost

Trajnost povezujemo s trajanjem. Je značilnost delovanja v okolju, ki ohranja neko stanje. Povezujemo jo z rabo obnovljivih virov. Toda to ni edini okoljski problem, s katerim se sodobne družbe soočajo. Zato “trajnost” pri nekaterih besednih zvezah ne ustvarja pomena, za katerega mislimo, da bi ga morala, na primer v besednih zvezah: “trajnostna raba električne energije”, “trajnostno osvetljevanje”, “trajnostno ogrevanje”… Besedno zvezo s pridevnikom “vzdržen” si v teh primerih laže predstavljamo: “vzdržna raba električne energije” ali “vzdržno osvetljevanje” ali “vzdržno ogrevanje”. Pomen, ki ga pripišemo pridevnikom “trajnostno”, “sonaravno” ali “vzdržno” v različnih besednih zvezah, je seveda stvar konvencije, kot to sploh velja za besede kot nosilke pomenov. Toda očitno je, da prvotni pomen posameznih besed v novi besedni zvezi težko odmislimo.

Besedna zveza trajnostni razvoj je v širšo uporabo prišla iz slovenskega gozdarstva. Neimenovani predavatelj na spletnih straneh Biotehniške fakultete pojasnjuje, da je to oblika gospodarjenja, ki zagotavlja trajno donosnost gozda. Če poenostavimo, pomeni obliko gospodarjenja, ko iz gozda v nekem časovnem obdobju vzamemo samo toliko lesa, kot ga v tem času priraste. Ohranja se stanje okolja, ki lahko traja v nedogled. Od take antropocentrične opredelitve trajnostnega gospodarjenja je danes gozdarstvo sicer prešlo na celovitejše ekocentrično gospodarjenje, ki trajno ohranjanja ekosisteme, hkrati pa še vedno zagotavlja trajne donose in učinke gozda.

Ne glede na to, ali pristopamo k upravljanju gozda antropocentrično ali ekocentrično, posekati moramo posamezna drevesa – osebke. Odstranitev osebkov pa lahko usodno vpliva na kakovost genskega sklada posamezne biološke vrste, kot pravi ekolog M. J. Vandeman (njegov članek The Myth of the Sustainable Lifestyle je dosegljiv na spletnem naslovu: http://home.pacbell.net/mjvande/sustain). Osebek lahko nosi v sebi genetsko spremembo, ki bi bila koristna kot boljša prilagoditev biološke vrste okolju in je zato tudi pomembna za njen razvoj. Odstranitev takega osebka iz populacije, še preden bi prenesel koristno lastnost na druge osebke, bi lahko bila nepopravljiv poseg v naravni red.

V članku na primeru “trajnostnega” gospodarjenja z gozdom M. J. Vandeman kritično obravnava splošno veljavnost trajnostne paradigme, tega “svetega grala” 21. stoletja, kot pravi. Čeprav gospodarimo trajnostno, lahko usodno posežemo v evolucijske procese v naravi. Koncept trajnosti pač predpostavlja biblijsko statičnost sveta. Ne upošteva evolucijskih osnov narave. Že omenjeni predavatelj na spletnih straneh Biotehniške fakultete pravi: “Bistveno za vse definicije, ki zadevajo trajnostno gospodarjenje, je, da naj bo zdajšnja raba obnovljivih virov takšna, da bodo le-ti v enakem obsegu dostopni tudi prihodnjim generacijam.” Merilo za oceno ustreznosti trajnostnega gospodarjenja je enakost oziroma podobnost s sedanjim ali nekim preteklim stanjem okolja.

Že omenjeno Berilo o trajnosti pravi: “… trajnost vselej definiramo na temelju tistega, kar v danem času vemo.” Sodobne oblike trajnostnega obnašanja naj bi bili, kot pravijo avtorji Berila o trajnosti, načini upravljanja skupnih pašnikov, zidanic, nasploh življenja v nekdanjih vaških skupnostih, ki so sporazumno urejale gospodarjenje s skupnimi viri. Toda tudi te oblike skupnega življenja so že preteklost. Današnje dileme so, kako zgraditi nekaj, česar v preteklosti ni bilo: odsek avtoceste, novo trgovsko središče, mrežo relejnih postaj mobilne telefonije, ali kje in kako postaviti vetrno elektrarno. Za te dileme v preteklosti ni neposrednih zgledov.

Sonaravnost

Besedna zveza s “sonaravnostjo” se zdi privlačna. V njej je prvobitna narava idealizirani cilj našega delovanja, ki ga sicer ne moremo doseči, h kateremu pa težimo. “Naravnost” se namreč vzpostavlja spontano in človekovo delovanje po definiciji učinkuje v nasprotni smeri. Kaj pa pri tem pomeni sonaravnost? Je suhozid, ki ga zložimo iz neobdelanega kamna, sonaraven? Najbrž bi nas večina odgovorila pritrdilno. Je sonaraven tudi zid, ki ga sestavljajo kamni, naloženi v jekleno mrežo? Je sonaraven tudi zid, v katerem kamne veže apnena malta? Je tudi betonski zid sonaraven?

Recimo, da betonski zid ni čisto sonaraven. Za izdelavo betona smo sicer uporabili naravni prod in vodo, toda tudi cement. Slednjega v naravi ni. Toda cement so v najbolj preprosti različici z visoko temperaturo obdelane in zmlete naravne kamenine. Za suhozid bi vsekakor morali reči, da je bolj sonaraven objekt kot zid, v katerem kamne veže apnena malta. Za zid iz kamenja, ki je zloženo v železno mrežo, že ne vemo več, ali je bolj sonaraven objekt, kot je betonski zid. Ta oblika zlaganja kamenja se sicer uporablja kot okoljsko bolj sprejemljiva oblika zidu. Skozi kamenje, ki je povezano v mreži, pronica padavinska voda in napaja podtalnico, kar betonski zid preprečuje. Toda v takem zidu kamne drži skupaj jeklena mreža, in ne cement. Jeklena mreža pa je umeten izdelek vsaj v taki meri, če ne bolj, kot je cement. Sonaravnost pač ni splošno in nedvoumno opredeljiva kot okoljevarstvena smernica.

Vzdržnost

“Vzdržen razvoj” bi lahko razumeli kot razvoj okolja, ki bo vzdržalo. Ali bo okolje vzdržalo, pa ni nekaj, “kar v danem času vemo”. Z “vzdržnostjo” predpostavljamo prihodnost. Besedno zvezo “vzdržen razvoj” si lahko predstavljamo tudi kot razvoj, pri katerem se samoomejujemo. Merilo, ki določa trajnostno obnašanje, je namreč “to, kar vemo”, to je obstoječe (ali neko znano preteklo) stanje okolja.

Po zakonu o urejanju prostora iz leta 2002 “vzdržen razvoj” (v povezavi s prostorom) obvezuje vsakogar najprej k lastnemu samoomejevanju. “Vzdržen prostorski razvoj se zagotavlja s prostorskim načrtovanjem tako, da je onemogočena prevlada interesov posameznih dejavnosti na račun uravnoteženosti razvojnih potreb in varstvenih zahtev ter drugih temeljnih ciljev urejanja prostora in varstva okolja. (…) Podlaga za usklajevanje razvojnih potreb in varstvenih zahtev so analize razvojnih možnosti posameznih dejavnosti v prostoru in študija ranljivosti prostora.” Študija ranljivosti prostora naj bi bila nosilka zahtev za varstvo.

“Vzdržen razvoj” pomeni, da med možnostmi za prihodnost izberem tisto, ki je za ohranjanje okolja in hkrati tudi za zadovoljevanje potreb najbolj obetavna. Med možnostmi za prihodnost se odločamo za najbolj vzdržno. Etik P. Taylor postavlja v knjigi Respect for Nature osnove za svoj etični sistem “spoštovanja narave” na nujnosti vzdržne izbire. Njegovo etično vodilo je, da med številnimi možnostmi poseganja v naravo, ki so nam na voljo za to, da zadovoljimo svoje potrebe, izberemo tisto, ki naredi naravi najmanj škode. Živimo v okolju, ki ga potrebujemo za lastno preživetje. Ko ga uporabljamo, ga spreminjamo. Žive organizme tudi ubijamo – sekamo drevesa, pobijamo prostoživeče (in domače) živali.

Poseganje v naravo je neogibno. Navsezadnje je to človekova naravna potreba in s tem tudi legitimno početje. Poseganje v naravo in njeno spreminjanje sta etično sprejemljiva. Toda sprejemljiva sta samo, če smo izbrali način poseganja, ki naredi naravi najmanj škode, ob tem ko še zadovolji naše potrebe. Načelo najmanjše možne škode je okoljevarstveno načelo, ki ga lahko uveljavimo samo, če imamo možnost izbiranja med različnimi možnimi oblikami poseganja v okolje. To pa pomeni, da izbiramo med različnimi prihodnjimi stanji okolja. Varstveno izhodišče ni zahteva po ohranjanju nekega obstoječega ali preteklega stanja okolja, pač pa zahteva, da smo za poseganje v okolje izbrali najboljšo možnost za prihodnost.

Spreminjanje okoljevarstvenih konceptov

Še preden je zakon o urejanju prostora dobro zaživel, ga je leta 2007 nadomestil zakon o prostorskem načrtovanju. Ta je opustil besedno zvezo “vzdržni razvoj” in jo nadomestil s “trajnostnim razvojem”. Zakon je opustil zahtevo po načrtovalskem poustvarjanju in usklajevanju različnih interesov do prostora. Zahteva pa “upoštevanje obstoječih kakovosti naravnih, grajenih in drugače ustvarjenih sestavin prostora”. Merilo za presojo uresničevanja razvojne paradigme niso alternativne prihodnosti, temveč “to, kar o okolju v danem času vemo”. To pa so obstoječe kakovosti.

Predstave o reševanju okoljskih problemov, ki se izražajo z besedno zvezo “trajnostni razvoj”, so v svojem bistvu konservativne. V odločanje o razvoju v okolju in prostoru vnašajo bolj ali manj eksplicitne zahteve po zamrznitvi nekih stanj in s tem tudi razvoja. “Vzdržnost” po drugi strani pomeni iskanje tudi varstveno najboljše možnosti ob usklajevanju interesov za prihodnost. Zato v zvezi z vzdržnostjo govorimo o ustvarjalnem varstvu. Uveljavitev besedne zveze “trajnostni razvoj” v slovenski prostorski zakonodaji leta 2007 je samo zunanji znak zelo očitnega zasuka od ustvarjalnega varstva okolja h konservativnemu. Sicer je tak zasuk nakazala že slovenska osamosvojitev.

Prizadevanja za ustvarjalno varstvo okolja v Sloveniji segajo v začetek 70. let prejšnjega stoletja. Takrat so institucije, in to je značilno, ki so skrbele ali bile kako drugače vpletene v razvojne projekte, začutile potrebo, da razvojne projekte presodijo tudi v pogledu njihovih vplivov na okolje. Te institucije so bile na primer Ljubljanska banka, ki je vzpodbudila Institut J. Stefan, da je leta 1974 osnoval Skupino za evaluacijo posegov v okolje, pa Skupnost za ceste R. Slovenije ter takratni regionalni zavodi za planiranje.

Presojanje vplivov na okolje je sicer v svetu postalo glavno orodje ustvarjalnega okoljevarstva po sprejetju, danes bi lahko rekli, znamenitega zakona o politiki v okolju, s katerim je kongres ZDA predpisal presojanje učinkov zveznih projektov na okolje. Zakon je ameriški kongres sprejel decembra 1969. V Sloveniji presojanje vplivov na okolje v teh zgodnjih letih dejavnega okoljevarstva ni bilo zakonska obveza. Presoje so se izvajale kot strokovne pobude, predvsem zaradi prizadevanj za kakovostnejše strokovno delo pri planiranju in projektiranju novih investicij. Vendar je zakon o urejanju prostora leta 1984 že vpeljal analize ranljivosti, primernosti in ustreznosti prostora kot obliko ustvarjalnega varstva okolja v prostorskem načrtovanju. Te analize naj bi bile osnova za soočanja različnih družbenih diskurzov, tudi okoljevarstvenega.

Hkrati se je v tem času začelo uveljavljati tudi konservativno varstvo okolja. Takrat je bila poudarjena potreba po neposrednem varstvu kmetijskih zemljišč. (S tem problemom se soočamo tudi danes, kar kaže na vprašljivo učinkovitost konservativnega varstva). S tem sta se že takrat začela institucionalizacija posameznih interesnih poudarkov na področju varstva virov in monopoliziranje pravice posameznih sektorjev do odločanja o posegih v okolje. Obveljal je model slovenskega gozdarstva. Gozdarstvo je v Sloveniji tudi na osnovi stoletnih izkušenj, kot smo lahko spoznali iz Berila o trajnosti, prvo uveljavilo trajnostno gospodarjenje z viri. Tak pristop pa je omogočal, da se je sektor pri odločanju o razvoju, tudi prostorskem, lahko zaprl vase. Po tem gozdarskem modelu je bila vzpostavljena vrsta neposrednih varovanj: poleg varovalnih gozdov in gozdov posebnega pomena še varstvo (najboljših) kmetijskih zemljišč, vode in predvsem območja varstva narave.

Varstvo narave ima ob takem konservativnem varstvu poseben položaj. Svoje varstvene interese težko prostorsko omeji, podobno kot je bilo pokazano pri težavah z opredelitvijo sonaravnosti. Kje v prostoru je narava še povsem prvobitna, da bi jo varovali kot pravo naravo? In po drugi strani: Kje je narava tako malo vredna, da je ne bi bilo vredno varovati? Tu moramo navajati filozofa B. Ošlaja, ki v knjigi Človek in narava pravi, da je narava nevrednostna. Ne, da ni vredna. Je nevrednostna. Zato je varstvo narave tako fluidna stvar. Zato neprestano širi območja varovanja, tudi, če nekoliko karikiramo dogajanje na terenu, na grajska podstrešja in cerkvene zvonike.

Gojišče korupcije

V Sloveniji danes varujemo samo po enem od sistemov varstva narave, po sistemu varstva habitatnih tipov (Sites of Community Importance), skoraj tretjino državnega ozemlja (31,4 odstotka). Sicer je težnja k ekspanziji absolutnih pravic razpolaganja s prostorom, zapiranja v odločanje znotraj sektorja, značilna za skrbnike domala vseh naravnih virov: voda, kmetijskih zemljišč, gozdov in tudi kulturnih, to je ustvarjenih virov. Ko kakovosti prostora opredelimo za naravne vrednote ali sploh vrednote, jim neposredno določimo nedotakljivost in potem kakršnokoli usklajevanje interesov ni več pomembno. Odločitve v primeru konfliktov so lahko samo arbitrarne. Postanejo domena državne administracije. Vzpostavi se gojišče korupcije.

Zakaj je bilo ustvarjalno varstvo okolja v taki meri odrinjeno z okoljevarstvenega prizorišča in zakaj se še kar naprej odriva? Razvoj slovenskega okoljevarstva je nedvomno zanimiva tema. Kolikor mi je znano, se te teme naše zgodovinopisje še ni lotilo. Zato je odgovor na pravkar postavljeno vprašanje subjektiven. Nekaj ima pri tem gotovo opraviti fundamentalizem družbenih gibanj na področju okoljevarstva, ki so zacvetela ob osamosvojitvi in si s tem pridobila tudi ustrezno družbeno legitimnost ter politični vpliv. Morda so posredi tudi prizadevanja za zanikanje vsega, kar je bilo doseženo v predosamosvojitvenem obdobju, v 70. in 80. letih.

Določen vpliv lahko pripišemo tudi institucionalizaciji okoljevarstvenih normativnih principov, ki jo je omogočila vključitev okoljevarstvenih civilnih iniciativ v upravljanje države po slovenski osamosvojitvi. Institucionalizacija varstvenih normativnih principov je povečala moč sektorjev, zlasti pa koncentracijo oblasti v rokah upravljalcev države – državne administracije in z njimi povezanih strokovnih institucij. Morda lahko ta zasuk pripišemo tudi načinu delovanja Evropske unije same, ki je zaradi dvomov o ustreznosti varstvenih prizadevanj v novih članicah posegla po standardizaciji okoljevarstvenih rešitev (uvajanju varstvenih normativov).

Nenazadnje sta za zasuk morda kriva tudi izrivanje tehniških disciplin iz dejavnega okoljevarstva in vstopanje raziskovalnih disciplin, posebej naravoslovja in geografije. Te pa so lahko okoljevarstveno dejavne samo na osnovi tega, kar vemo. Za uveljavljanje svojih normativnih principov ne ustvarjajo prihodnosti, kar tehniške discipline v bistvu počnejo. Do ustvarjanja prihodnosti so sovražne, ker prihodnosti pač ne gradijo dejstva, temveč predpostavke.

Ta konservativno/ustvarjalni problem okoljevarstva še najbolje osvetli ameriška izkušnja na področju varstva ogroženih vrst. Administracija predsednika Clintona je uvedla zahtevo, da se v primeru konfliktov zaradi načrtovanih posegov v območja varstva habitatov ogroženih vrst uvede poseben postopek oziroma dokument za iskanje najboljših prostorskih rešitev – “načrt za varstvo habitata”. Namen načrta je bil, da se z njim uskladijo vsi različni, med sabo konfliktni interesi za rabo nekega zemljišča, ki je bilo predhodno opredeljeno kot habitat ogrožene vrste. Pri izdelavi takega načrta naj bi sodelovali vsi vpleteni v konflikt, investitorji in okoljevarstvene organizacije ter predstavniki državne administracije, toda tudi projektanti in raziskovalne institucije.

Politološka literatura je “načrt za varstvo habitata” opisovala kot primer uresničene deliberativne demokracije. Zakonsko zahtevo po izdelavi “načrta za varstvo habitata” je odpravila administracija predsednika G. W. Busha. Nadzor nad posegi v varovana območja je prešel nazaj v roke birokracije.

Najbrž je dovolj očitno, da je oblika okoljevarstvenega prizadevanja, ki jo opisuje besedna zveza “vzdržni razvoj”, najbolj splošna in bi jo zato kazalo uporabljati za opisovanje sodobne razvojne paradigme. Zaobjema tudi varstvo obstoječih kakovosti, kar sicer poudarja besedna zveza “trajnostni razvoj”, in varstvo narave, ki ga poudarja besedna zveza “sonaravni razvoj”, vendar te zahteve vključuje na pretehtan in demokratičen način, pač ob spoznanju, da se za okolje “spopadajo” različni interesi in normativni principi, ki imajo vsi enako pravico, da se uveljavijo ob razvojnih poseganjih v okolje.

Pisanje besedila je sicer vzpodbudil članek filozofa Slavoja Žižka “Leta 1968 so po ulicah hodile strukture – se bo to še kdaj zgodilo”, ki je bil objavljen v Objektivu že leta 2008. V njem je slavni filozof uporabljal besedno zvezo vzdržni razvoj. Zakaj “vzdržni razvoj”? Kasneje se je izkazalo, da je filozof napisal članek v angleščini, besedno zvezo “vzdržni razvoj” pa je uporabil prevajalec (urednik priloge), ki mu je ta besedna zveza v kontekstu Žižkovega besedila očitno najbolj ustrezala.