Arhiv Značk: upravljanje

VABILO NA JAVNO TRIBUNO: “NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE”

Skupina društev in gibanj

Državljani proti razprodaji

vabi na javno tribuno

NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE.

Javna tribuna bo v sredo, 7. januarja 2015, ob 18. uri

V Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Na javni tribuni bodo govorci predstavili razloge proti razprodaji državnega premoženja in alternativne predloge o tem, kako izboljšati njegovo upravljanje. Predstavljeni bodo primeri dobre prakse iz tujine, na rešeto pa bomo postavili tudi mite, ki privatizacijo predstavljajo kot edino možnost.

Izognili se ne bomo niti načrtovani prodaji Telekoma. Napovedana prodaja te družbe je v javnosti dvignila veliko prahu, polemik je veliko, pravih informacij in konkretnih argumentov pa malo. Telekom ni le uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Zato je nujno, da se o morebitni prodaji javno razpravlja in poišče najboljšo rešitev.

Na javni tribuni bodo v argumentirani razpravi sodelovali uvodni razpravljavci:

  1. Jože Mencinger, avtor peticije proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je v manj kot desetih dneh podpisalo več kot 9000 ljudi, bo predstavi vsebinske razloge iz njegove peticije.

Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču, se bo osredotočil zlasti na vprašanja: kje, kako in zakaj so naše »obveze« za prodajo zavezujoče, kdo jih je dal in komu ter kaj lahko sledi, če Telekom umaknemo iz spiska petnajstih podjetij, ki so določena za prodajo.

  1. Bogomir Kovač, ekonomist, bo poskušal osvetliti dilemo,  če je bila država doslej slab upravljavec, ali je res treba vse razprodati, ali pa je možno uveljaviti tudi bolj razumno upravljanje?

Po uvodnem delu bo na  vrsti javna razprava, na kateri bo imel vsak razpravljavec na voljo 5 minut.

K razpravi so že prijavljeni:

Dušan Semolič, predsednik Zveze  svobodnih sindikatov Slovenije

Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije

Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, ki  bo predstavil primer upravljanja v nemškem podjetju Fraport, ki je jeseni kupilo Aerodrom Ljubljana

Drago Pavšelj, ki  bo predstavil in argumentiral razloge proti prodaji Telekoma.

Drugi udeleženci se k razpravi lahko prijavijo pol ure pred začetkom.

Javno tribuno pripravlja skupina Državljani proti razprodaji, ki od Vlade RS zahteva:

  1.  da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij ter odpove vse dogovore o prodaji Telekoma;
  2. da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in le na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja Slovenije;
  3. da se spremeni način upravljanja državnih podjetij tako, da pri upravljanju enakopravno sodelujejo predstavniki države,  zaposlenih, stroke in širšega družbenega interesa (soupravljanje);
  4. da takoj začne uvajati spremembe zakonodaje za upravljanje podjetij v državni lasti in pri tem upošteva dobre prakse upravljanja v uspešnih državnih podjetjih, na primer v  Nemčiji ali v skandinavskih državah in okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.

Od Vlade zahtevamo tudi, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda predvolilne zaobljube – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb. Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!

Vljudno vabljeni

Skupina Državljani proti razprodaji

Ljubljana, 1.1. 2015

—————————–

Ob 18. uri lahko na http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc začnete spremljati prenos javne tribune iz Cankarjevega doma z naslovom “Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje” Prisluhni argumentom, ki spodkopavajo neoliberalno pravljičarstvo in jih soočajo  z realnostjo.

 

 

Kogar ne zanima upravljanje s skupnimi zadevami v družbi, je ”idiot” …

”(..)Treba je vedeti, da obstajata dva tipa utopij. Ene so povsem fantazijske narave, druge pa so takšne, ki so v realnosti popolnoma izvedljive, a za večino ljudi glede na njihovo trenutno dojemanje sveta ne predstavljajo realne možnosti.” Kako torej postopoma priti do uresničenja utopije neposredne demokracije? Preberite na: http://www.delo.si/arhiv/utopija-v-realnosti-povsem-izvedljiva.html

Neposredna demokracija – izziv aktivnega državljanstva

POTENCIAL NEPOSREDNE DEMOKRACIJE – IZZIV SEDANJOSTI ZA TRAJNOSTNO PRIHODNOST


Demokracija je tisto, kar ustvarjamo, ne tisto, kar imamo.

Za trajnostno prihodnost so potrebne sistemske spremembe, vnašanje potenciala kreativnosti tudi v proces upravljanja z državo. Izhajamo iz predpostavke, da celostne, zanesljive in poštene rešitve v mnogo večji meri zagotavlja neposredna vpletenost državljanov v procese iskanja teh rešitev, kot pa je to mogoče doseči pri posredniški, predstavniški demokraciji. Za začetek je dovolj, da se ustvarijo pogoji za graditev nove družbe, ki bo temeljila na udeleženosti vseh in na sprostitvi lastnih (notranjih) vitalnih in ustvarjalnih silnic družbe – spečih potencialov kolektivne modrosti. Ob tem je bistveno zavedanje etike vzajemnosti – posameznik ni ločena entiteta, predvsem v naravno-bivanjskem in ekonomskem smislu je del celote. Skupnost je uspešna toliko,  kolikor zna uspešno integrirati različnosti svojih sestavnih delov v smiselno in delujočo celoto. V taki zasnovi družbe se tudi jasneje izkristalizira pomen pravice uporabljati, a ne zlorabljati skupnega dobra. Interdisciplinarna koordinacija med različnimi deli nekega sistema, dinamična dialektika med vsemi členi celote je učinkovitejša, zadostnejša in dolgoročnejša. Umetnost žive neposredne demokracije je v spoznanju, da eden brez drugega ne moremo, da naše različnosti lahko polno zaživijo šele ob sinergičnem dopolnjevanju z različnostmi drugih, v stapljanju v smiselno celoto, v nenehnem preverjanju pravilnosti sprejetih odločitev in v izzivanju lastne in kolektivne ustvarjalnosti. Delujoč model neposredne demokracije je lahko najboljši organizator in katalizator partnerstva mišljenja in delovanja, ki neguje in žanje edinstvene prispevke vsakega člana skupnosti k skupnemu razumevanju in uspehu. Zahteve, ki jih prinašajo izzivi prihodnosti, so lahko uspešno soočene le z aktivnostjo čim širšega kroga ljudi, ki tvorijo določeno skupnost in ki jih ti izzivi neposredno zadevajo. Le tisti, ki se ga problem tiče, bo lahko našel rešitev zanj, nihče ne more in ne bi smel odločati namesto njega. Razumne in operativne rešitve vsebujejo vpogled različnih perspektiv in izkušenj, moč zavzetosti za iskanje rešitev pa se poraja samo v primeru vpletenosti resničnih življenjskih interesov.

Oblast ni enosmerna sila, oblast izvira iz odnosa med ljudmi, ne iz avtoritete nad ljudmi. Ne gre več za golo vsiljevanje rešitev pasivnim državljanom, gre za soočanje različnih percepcij, vrednot in tematik. Ker je oblast razpršena med vse ljudi, odpade energetsko potratna in nekonstruktivna dejavnost boja za oblast, le-to nadomesti interaktivnost oblikovanja politik ob medsebojnem priznavanju legitimnih interesov in vrednot. Večina ljudi si želi krmiliti z lastno usodo in vplivati na svoje življenje v skupnosti. Večina ljudi v svojstvu državljanov ne želi biti zlorabljena in absorbirana v zapleteni verigi političnih preigravanj in intrig, katerih končni izplen je popolnoma odtujen od prvotnega nosilca oblasti v državi – ljudstva. Večina ljudi ne potrebuje posrednika, da bi izrazila svojo voljo in željo. Volja in želja nista zamenljivi za lažne obljube blagostanja, ki so dane s figo v žepu. Biti človek je vrednota in ne slučajnost. Temeljne poteze osvobajanja izpod novodobnih tiranij (kapitalizem, masovna medijska manipulacija, elitizem, lažna demokracija) so v priznavanju potenciala navzven odprte in navznoter heterogene sobivajoče interesnosti skupin (nasproti političnim strukturam, ki so navzven zaprte in navznoter homogene), v udejanjanju posamičnosti in v posledični destrukciji totalitet. Ljudje niso zgolj mnoštvo abstrahiranega interesa, kar je predpostavka predstavniške demokracije in določevalec naše politične vloge kot posameznika, temveč je vsak človek nosilec lastnih partikularnih interesov in prepričanj. Posamezniki se povezujejo v konkretne mreže življenjskih odnosov, ne tvorijo nekih abstraktnih statističnih skupin. V vseh svojih socialnih odnosih si želijo personalizirane obravnave, enako velja za polje političnega. Država in proces njenega upravljanja bi morala biti organizirana tako, da so ljudje lahko še dalje ljudje in ne abstraktna kategorija državljanov, izgubljeni deli v masi posploševanj. Ljudstvo ima naravno pravico participirati pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje in blagostanje. Izvrševanje te pravice na neposreden način je v njihovo korist – se pravi prispevati pri določanju ciljev, organizirati vzvode medsebojnega sodelovanja in mobilizirati potrebne vire za doseganje zastavljenih ciljev. Ustavno načelo demokracije, ki ga določa 1. člen Ustave RS je utemeljeno na suverenosti ljudstva, iz tega sledi, da mora biti ureditev skupnega življenja skupnosti ljudstva odraz njegove svobode in samoodločbe. Ljudstvo je pravi izvor in nosilec oblasti v državi, vsi izvoljeni in iz njih izvirajoči nižji organi svojo legitimnost izvajajo iz ljudstva, njihove pristojnosti in naloge pa morajo biti izraz ljudske volje. V današnjem stanju pa se zdi, da so vzvodi oblasti popolnoma odtujeni od pravega nosilca oblasti – ljudstva.

Neposredna demokracija je učeča se demokracija, v središču zanimanja pa je kultivacija človekovih sposobnosti iskati učinkovite rešitve.

Neposredna udeležba državljanov pri upravljanju omogoča stanje kontinuiranega inoviranja, saj se v takem procesu generirajo in medsebojno plemenitijo ideje, ki jih narekujejo potrebe realnih ljudi. Participatorno sprejemanje odločitev poveča stopnjo solidarnosti, širi zavest ljudi, premošča njihovo apatijo do državotvorne tematike in krepi občutek odgovornosti do lastnih zavez. Širitev baze nosilcev oblikovanja politike (vsi opravilno sposobni državljani) zajame tudi širši kreativni potencial, največjo možno stopnjo pluralnosti, kar posledično poveča tudi stopnjo legitimnosti in konsenzualnosti rezultata (saj se je konsenzualnost dosegala že v samem procesu sprejemanja odločitev). Selektivni kriterij izločanja slabih odločitev se praviloma aktivira že v samem procesu iskanja rešitve in ne šele ex post factum – ko je odločitev že sprejeta in morda že prinaša negativne posledice.

Samo neposredna demokracija je lahko živa demokracija, v neprestani dialektiki iskanja boljšega, pravičnejšega, lepšega. Vsi smo interesno povezani in soodvisni od skupnih akcij.

 Dodaten argument so potrebe časa. Ker smo iz industrijske zakorakali globoko v informacijsko družbo, se po naravni logiki stvari kaže potreba po preoblikovanju preseženih oblik odločanja v nove, inovativne, bolj prilagojene možnostim, ki jih ponuja informacijska doba z vsemi svojimi dosežki in spremenjenimi socialnimi odnosi na podlagi le-teh. Uporaba nastavkov e-demokracije kot glavnega izvedbenega orodja neposredne demokracije že zdaj omogoča prehod na novo, neposredno obliko upravljanja z državo.

Človeštvo še ni izumilo boljšega načina vključevanja članov družbe v sistemske interakcije kot so oblike demokracije, krepitev vezi med državljani je naložba v prihodnost boljšega oblikovanja politik. Polje demokracije se širi samo z vključevanjem ljudi v vse faze postopkov odločanja, predpogoj za to pa je ustrezna in zadovoljiva ureditev dostopa do vseh informacij in posledično znanje, ki je
lahko premisa za razumno odločanje. Sistemsko je treba dvigovati kolektivno zavest, da
ljudstvo postane aktivni nosilec državljanske pobude, za učinkovito in razumno odločanje
ljudstva pa je treba hkrati graditi in krepiti oblike in metode kolektivnega odločanja ter
spodbujati potencial kolektivne inteligence in ozaveščenosti na vseh nivojih. Če so ljudje
resnično zavzeti in vključeni v skupnost, lahko upravljajo z zelo kompleksnimi sistemi. Neposredna participacija prispeva h graditvi javnega zaupanja v zadeve upravljanja, dviga stopnjo in kvaliteto demokracije in krepi državljansko moč. Bistveno je, da se državljan počuti pomembnega, upoštevanega, ne preglasovanega, brezpravnega. Z uvedbo sistema neposredne demokracije se organizacija – kar država je – preoblikuje iz instrumentalne v pravo demokratično in participatorno, izvor volje, ki naj jo organizacija izvršuje, kar naenkrat ni več zunaj nje, pač pa je to njena lastna volja, skrajša se tudi veriga vzvoda informacij in njihove povratne informacije, kot premisa za odločanje. Odzivna informacija o odločitvah sistema vedno prihaja iz življenja, družbene podstavbe; tako predpisi niso več odtujeni od njihovih naslovnikov, ker so naslovniki hkrati tudi njihovi ustvarjalci (avtonomnost namesto heteronomnosti in odtujenosti predpisov).

Aktivna participacija pri upravljanju države je več kot zgolj konzultacija, je partnerstvo med načrtovanjem, oblikovanjem politike in nadzorom nad njenim izvrševanjem. V sistem vnaša zadostno in potrebno fleksibilnost za pretok novih idej kot tudi za njihovo integracijo v proces oblikovanja politik.